Page 413 - Tomajci

Usihanje tradicionalno mogočnih družin in »novi obrazi«

upokojil in da bo delal za »napredek vernega slovenskega ljudstva« (»Dva
shoda na Vipavskem« 1907, 1). Vendarle pa je bilo tudi Štreklja, čeprav »pri-
stnega Kraševca«, mogoče očrniti, in sicer s tem, da naj bi ga podpiral tr-
žaški liberalni politik Gustav Gregorin, Kraševci pa da ne rabijo politika, ki
bi delal za Trst (»Bivši Štrekljev pristaš proti dr. Gregorinu« 1907, 3).
Tako kot sta si oba kandidata prizadevala, da bi pokazala svojo bližino
ljudstvu, sta oba tudi poudarjala prizadevanje po napredku, kar je bilo v so-
zvočju s tedanjimi predstavami o progresivni modernizaciji (Judson 2006,
66–68). Medtem ko je bila ta težnja pri Laharnarju izražena skozi skrb, da
bi napredovanje potekalo v znamenju verske in moralne prenove, je bilo
Štrekljevo prizadevanje usmerjeno k praktičniizobrazbi, kibijipodlago
nudil slovenski narodni program. V narodne trobojnice odeta Štrekljeva
kampanja se je nazadnje izkazala za prepričljivejšo in je dejansko oznanjala
prevlado liberalne politike na Krasu. Kljub znatnejši podpori v večini kra-
ških vasi (Laharnar se je izkazal za priljubljenejšega zgolj v Tomaju, neka-
terih drugih kraških vaseh in večini vipavskih krajev), je Štrekelj odločilno
zmago zabeležil šele, ko mu je v drugem krogu podporo zagotovil Grego-
rin. Štrekljeva zmaga je po vsej verjetnosti posledica dejstva, da ga je bilo
mogoče učinkoviteje predstaviti kot kandidata, ki je bil blizu kmečkemu
prebivalstvu, in je uspešneje zajahal val na liberalizmu utemeljene moder-
nizacije. Najbrž gre tudi za odraz organiziranosti in uveljavitve liberalno-
nacionalne politike na Goriškem, ki je lahko svojega kandidata med drugim
promovirala tudi preko vse pomembnejše in bolj razvejane šolske mreže
(»Volitve na Krasu« 1907, 1). Šolnike kot odraz liberalne modernosti je kato-
liškapolitikaomalovaževala, krivila jihjezavse mogoče hibe podeželskega
življenja, obtoženi so bili tako »motenja miru in ponočnega popivanja« kot
»pohujševanja mladine, zaničevanja vere ter blatenja duhovščine« (»Dopi-
si: s Krasa« 1907, 2). V Tomaju je bilo drugače, tamkajšnjega učitelja Ferdi-
nanda Kendo so v katoliškem gibanju hvalili, bil je namreč na strani Cerkve
in torej kandidata Laharnarja (»Dopisi: iz Tomaja« 1907, 2). Nasprotniki v
Soči so ostro pripomnili, da naj bi bil Kenda konvertit, v času službovanja
v Avberju da je še veljal za zagrizenega liberalca, ob prihodu v Tomaj pa da
je postal vnet agitator Laharnarja in klerikalnega tabora (»Dopisi: s Krasa«
1907, 1).
Laharnarjeva zmaga v Tomaju nas torej ne bi smela presenetiti: na svo-
ji strani je imel v osebi učitelja silo moderne dobe, oporo pa je imel tudi
v tradicionalnem stebru oblasti, duhovščini, ki je v Tomaju kot verskem
središču Krasa imela prav posebno vlogo. Seveda je k zmagi najbrž najbolj
pripomoglo dejstvo, da je bil vsaj do določene mere domačin. Četudi v To-

411