Page 409 - Tomajci

Usihanje tradicionalno mogočnih družin in »novi obrazi«

tno učiteljišče, in ne več duhovščina, kot je bilo v navadi dotlej (Kalc 2005,
297–298). Kljub »podržavljenju« je predčasno zapuščanje šole, če sledimo
podatkom za tržaško podeželje, ostajalo problematično vse do 90. let 19.
stoletja. Temu so v glavnem botrovali eksistenčni razlogi (otroci so morali
prispevati k preskrbi gospodinjstva), a tudi večje zaupanje v tradicijo kot
v javni izobraževalni sistem (Kalc 2005, 301; Pokludová 2020, 96–97; Davis
1989, 94–95). Sklenili bi torej lahko, da je šola za vaščane pomembna insti-
tucija postala šele proti koncu 19. stoletja. Če o položaju učitelja sklepamo
na podlagi njegovega položaja v društvih, ki so bila za vas vitalnega pome-
na, lahko ugotovimo, da je v Tomaju postal pomemben šele na začetku 20.
stoletja. Leta 1906 je namreč učitelj Ferdinand Kenda postal predsednik
tomajskega bralnega društva, po odhodu 1908. pa je štafeto predal svoje-
mu nasledniku Antonu Kosovelu. Vseh 16 let, kolikor je Kosovel deloval
v vasi (do 1924, ko ga je fašistični režim prisilno upokojil) (Cencič 2014,
43–44), je bil neločljiv element vaškega kulturnega in društvenega življe-
nja in je kot pevovodja ter tajnik sodeloval pri vodenju pevsko-bralnega
društva. Poleg tega je bil Kosovel tudi pobudnik tomajsko-dutoveljske po-
družnice Ciril-Metodove družbe, torej zasebnega zavoda za oblikovanje šol
na jezikovno stičnih območjih, kjer avstrijska zakonodaja ni omogočala
ustanavljanja javnih šol v maternem jeziku otrok (Devetak 2020, 370; Vo-
dopivec 2005, 63; Judson 2018, 326). Obenem se je Kosovel zavzemal tudi
za napredek kmetijstva in v ta namen poučeval vaščane.³ Anton Benigar,
predhodnik Kosovela in Kende, je bil sicer zelo zavzet učitelj, v vasi je de-
loval celih 43 let, vse do leta 1906, ko mu je tomajska občina ob upoko-
jitvi podelila naziv častnega občana (»Javna zahvala« 1906, 2). Kljub skr-
bi za izobraževanje otrok pa ga komajda zasledimo v vaškem društvenem
življenju.
Glavno vlogo v društvih je dotlej igrala duhovščina, najprej je bil to žu-
pnik UrbanGolmajer(delovalod leta1877do 1891),nato paMatija Sila
(od 1891 do 1924). Golmajer je izhajal iz Žirovnice na Gorenjskem, bil je
energičen organizator, od faranov pa zahteval dosledno pobožnost v skla-
du s krščanskim naukom. Med drugim je igral ključno vlogo pri ustanovitvi
dvorazredne dekliške šole v Tomaju, kjer so mariborske šolske sestre priče-
le poučevati leta1898. Sila je bildoma izbližnjega Povirjainsejeuveljavil
kot ustanovitelj omenjenega pevsko-bralnega društva (»Zadnja pot mon-
signorja Matije Sila« 1925, 1). Po pisanju lokalnega kronista in duhovnika
Albina Kjudra (župnijo prevzel 1924) Sila za razliko od Golmajerja ni bil

³Glej 8. poglavje.

407