Page 411 - Tomajci

Usihanje tradicionalno mogočnih družin in »novi obrazi«

lo pri tem odločilnega pomena, da so Kraševci lahko računali na tržaški trg,
ki se je s širitvijo mesta v 19. stoletju vse bolj večal in postajal receptiven za
kraški teran (Panjek 2015, 67–68; Moritsch 1969, 78–79). Če se je društvo še
1892. leta ukvarjalo s sajenjem ameriških (cepljenih) trt, odpornih na trtno
uš (»Iz Tomaja« 1892, 3), pa so 16 let kasneje poročali o vztrajnem poveče-
vanju pridelka (»Razstava vin semenj v Tomaju« 1908, 3). Sloves terana je
tedaj segel celo onkraj Trsta in Avstrijskega primorja, saj so v Tomaju prire-
dili vinarski sejem, ki so se ga poleg gostilničarjev in vinarjev udeležili tudi
predstavniki deželnih ter državnih oblasti, kmetijski nadzorniki in ravna-
telji kmetijskih ter enoloških šol. Emil Černe je bil na sejmu sicer nagrajen
s prvo nagrado, a se je moral soočiti s precejšnjo konkurenco: poleg njega
so nagradodobilišeštirje drugi Tomajci(Anton Šonc, AntonČerne,An-
ton Čefuta Ucman in Janez Štoka). Vinski komisar v Ljubljani in ravnatelj
vinarske šole v Nižji Avstriji sta predlagala nastop na sejmih v Pragi in na
Dunaju ter s tem plasiranje terana na severne trge monarhije. Da bi kraški
vinarji izboljšali svojo pogajalsko moč, je tržaški liberalni politik Gustav
Gregorin predlagal oblikovanje vinskih zadrug (»Vinska pokušnja in vinar-
ski shod v Tomaju« 1908, 1). V ta namen se je oblikoval odsek za preiskova-
nje vprašanja ustanovitve vinarske zadruge, v katerem je poleg nekaterih
drugih kraških gostilničarjev, deželnih poslancev in posestnikov sedel tudi
Emil Černe (»Znamenit javen shod v Skopem (Zvršetek)« 1908, 1). Inicia-
tiva pa ni obrodila želenih sadov. Mladi Černe se je torej pred prvo vojno
že profiliral kot vinogradnik. Čeprav je imel vsa potrebna znanja za uspeh,
to ni zadoščalo, da bi postal resnično največji vinogradnik – in s tem naj-
uspešnejši (agrarni) kapitalist v Tomaju. Za prodor na vrh bi najbrž moral
občutno povečati posest, kar bi zahtevalo znaten finančni vložek, ki se je
v tedanjih družinskih razmerah, kot bomo videli kasneje, zdel nemogoč.
Obenem ni mogel računati na politično podporo. Vpliv njegove družine v
političnem življenju se je namreč s spremembami sistema proti koncu 19.
in v začetku 20. stoletja zmanjšal.
Politizacijo množic je omogočilo širjenje volilne pravice. Potekalo je po-
stopno, od leta 1873, ko so prebivalci Avstrije volili neposredno v parla-
ment preko kurialnega sistema, do 1897, ko je bila uvedena splošna kurija
za vse moške, starejše od 24 let, in nazadnje ukinitve kurialnega sistema in
uvedbe splošne volilne pravice za moške leta 1907. Pravica do neposrednih
volitev v državni zbor je radikalno spremenila politično krajino, politiki so
se sedaj osredotočili izključno na mobilizacijo volivcev in tradicionalne no-
silce političnih funkcij prikazovali kot sebične ter odtujene od nacionalnih
oz. skupnostnih interesov (Judson 2018; 318, 324). Na (goriškem) podeže-

409