Page 385 - Tomajci

Dolgoživa elitna družina

vaden razkorak med pričakovanji in dejanskostjo, najbolje ponazorjen s
hladnim tušem, ki ga je poslanec doživel ob soočenju z domačini in voliv-
ci v sežanski gostilni. Ljudje naj bi bili tedaj tako razjarjeni, se spominja
Kjuder (1972, 150), da so Černeta po stavbi lovili z vilami. Kraški velikaš
se očitno ni zavedal spremembe razpoloženja; pred očmi je imel predvsem
pohvale, ki jih je prejel za govor o potrebi po pripoznanju javne rabe sloven-
ščine pred desetletjem, zato je ostal prepričan, da ima ljudstvo še vedno na
svoji strani. Njegovo zamegljeno dojemanje družbene realnosti je bilo ver-
jetno povezano z njegovim družbenim statusom, ki ga je oddaljil od izku-
šenj povprečnega vaščana. Za razliko od večine Tomajcev je Černe politično
kariero nadaljeval na Dunaju in v Gorici; kljub vstopu v visoko politiko in
urbano okolje pa si je hkrati prizadeval utrjevati svoj družbeni položaj na
rodnem Krasu. Ni treba posebej poudarjati, da njegov Kras ni bil podoben
tistemu, ki so ga poznali mnogi kmetje – od vaščanov ga je ločevala social-
na, ne fizična razdalja. Politična pot in družinske strategije, ki so razvidne
iz poročnih pogodb hčera in oporok družinskih članov, poudarjajo razlike
med socialnimi sloji. Černe je preprosto pripadal drugačnemu sloju kot ve-
čina Kraševcev. Dejstvo, da so doma govorili izključno nemško, še dodatno
poudarja socialno razdaljo med njim in drugimi. Da to ni bil le simbolični
pokazatelj (uporaba drugega jezika), ampak odraz materialnega položaja,
dokazujejo številne pogodbe, s katerimi je Černe pridobil ogromno pose-
sti, pogosto na račun preprostih kmetov. Družbena razdalja mu je prinesla
status »izdajalca«: glede na to, da je bil večji del kapitala na ozemlju »slo-
vanskih« dežel v rokah tujih lastnikov, je bilo enostavno postaviti enačaj
med »imenitniki« in osovraženimi »tujci« (Agneletto 1914, 374; Lazarević
2015, 34; Gestrin 1969, 136). Hkrati pa Černe ni imel težav z gibanjem v
višjih, pretežno nemško (ali italijansko) govorečih družbenih krogih, saj je
imel dovolj kulturnega kapitala, da je vanje lahko vstopil.
Družbeno razdaljo, ki je bila prisotna v Tomaju in na kraškem podeželju,
potrjujejo tudi govorice, ki odražajo takratno javno mnenje. Čeprav pogo-
sto neresnične – zlasti tiste, ki zadevajo njegove politične dejavnosti –, so
govorice vendarle pokazatelj položaja posameznika v skupnosti. Neprije-
tne govorice lahko tako kažejo, da je nekdo izgubil naklonjenost (Ramšak
2006). Poleg čenč o nezaslišanem znesku denarja, ki naj bi ga Anton Černe
prejel od ogrske vlade, je med kraškim prebivalstvom prevladovalo splo-
šno prepričanje, da je razmere na Krasu na Dunaju predstavljal v povsem
drugačni luči, kot so bile v resnici. V parlamentu naj bi izjavil, da je Kras
rodovitna regija in da trta izjemno dobro obrodi, kar je odločevalce vodilo
k višji obdavčitvi zemlje. Govorice ne ustrezajo resničnosti, saj je Černe v

383