Page 388 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

želeni med elitnimi botri, a so bili hkrati najdostopnejši kmetom, saj so
živeli v njihovih skupnostih. Čeprav so bili zelo številni, se duhovniki kot
krstni botri pojavijo okoli leta 1640, po letu 1760 pa postanejo precej redki.
V 19. stoletju so duhovniki v vlogi botra nastopili le v 11 primerih, nazadnje
leta 1891.
Druga kategorija elitnih podeželskih krstnih botrov so bili uradniki raz-
ličnih gospostev, ki so jim pripadale vasi (ali deli vasi) v župniji Tomaj. Teh
sicer ni bilo veliko, saj je od leta 1625 do leta 1914 v vsej tomajski župniji
mogoče našteti le 14 primerov, skoncentriranih med letoma 1657 in 1781.
Povsem očitno so bili težko dostopni zaradi veliko manjše socialne bližine
kmečke družbe. Pomenljivo je, da je predvsem članom rodbine Černe uspe-
lo imeti za krstne botre upravitelje devinskega gospostva, in sicer v sedmih
od 11 primerov.¹²
V istem časovnem obdobju je kot krstni botri kmečkih otrok nastopilo
vsega pet primerov moških s plemiškim nazivom. Prav tako redko, skupaj
le štirikrat, je kmetom iz župnije Tomaj uspelo imeti za botre celo člane
plemiških družin, ki so upravljale gospostvi Devin (della Torre – Thurn) in
Rihemberk (Lanthieri). Vsi ti primeri so se zgodili v zelo kratkem časov-
nem razponu med letoma 1692 in 1698. Medtem ko v celotnem 19. stole-
tju podobnih primerov ne beležimo, se je leta 1912 predsednik avstrijske
cesarsko-kraljeve pomorske vlade Anton Deles pojavil kot boter pri krstu
hčerke Emila Arturja Černeta (šak, žt, mkk 9).
Čeprav so se glede na številne botre iz vrst duhovščine socialni vzgibi go-
tovo močno prepletali in bili podprti z verskimi motivi, dodatni plemiški
primeri nedvomno razkrivajo, kako so kmetje pridobitev elitnih krstnih
botrov za svoje novorojence dojemali kot nekaj dragocenega, kar je prina-
šalo odliko. Prav zato se zdi verodostojna domneva, da kot možni botri niso
bili privlačni le pripadniki podeželske elite, temveč tudi kmečke. Zaradi po-
manjkanja zanesljivih podatkov o zemljiškem premoženju kmečkih družin
do začetka 19. stoletja (franciscejski kataster) so prepoznavni člani kmečke
elite omejeni na tiste, ki so zasedali uradne položaje, kot so bili župani in
podžupani ter ključarji, to je upravitelji premoženja lokalnih cerkva in bra-
tovščin (zlasti zemljišča in obresti od posojil). Žal duhovniki, ki so v knjige
vpisovali krste, teh položajev niso dosledno zapisovali ob imenu krstnih
botrov in so te podatke navajali le izjemoma. Na podlagi nesistematičnih
in razpršenih omemb je kljub temu očitno, da so župani nastopali kot kr-

¹² Tomaž Černe leta 1706 in 1715, Andrej župan leta 1715, Anton leta 1737, Jožef leta 1747,
Marko leta 1764 in Franc leta 1778.

386