Page 381 - Tomajci

Dolgoživa elitna družina

mačim« imenom Učerinovi) (pang, 939, 2, Testament 1850). Kljub vsemu
pa je oče pred smrtjo prav Antona imenoval za svojega zastopnika v vseh
zadevah (pang, 939, 5, Vollmacht 1838).
Anton je bil tisti, ki se mu je uspelo povzpeti na zavidljivo gmotno ra-
ven, najbrž tudi zahvaljujoč funkcijam, ki jih je opravljal. Čeprav nimamo
neposrednih dokazov, je bila Černetova politična kariera tako dolga (od le-
ta 1839, ko je prvič postal župan, do leta 1876, ko je prenehal biti regio-
nalni poslanec), da lahko domnevamo, da mu je nudila odskočno desko za
oplajanje premoženja. Prav tako mu je omogočila dostop do pomembnih
položajev v avstrijski politiki, tj. državnega in državnega zbora, kar mu je
zagotovilo odlično izhodišče za krepitev lastnega položaja, tudi ekonom-
sko. Na Krasu so krožile govorice, da naj bi ogrska vlada Černetu nakazala
60.000 goldinarjev v zameno za lobiranje za zmanjšanje ogrskega prispev-
ka v skupni vojaški proračun (Kjuder 1972, 150; Hadalin 2011, 735). Glede
na to, da je bil Černe član avstrijske parlamentarne delegacije za reševanje
vprašanj dualizma znotraj Avstro-Ogrske, morda govorice, ki jih je zabele-
žil Albin Kjuder, niso bile povsem neutemeljene. Nenazadnje se je Anton
Černe v parlamentu družil s slovenskim politikom Lovrom Tomanom, za
katerega je bilo znano, da je imel od gradnje železnice koristi na svojem
rodnem Gorenjskem (Melik 2002, 683).
Tudi če govorice pustimo ob strani, se lahko o Černetovem ekonomskem
statusu prepričamo na podlagi kopice kupoprodajnih pogodb, ki jih hrani
njegova zapuščina. V njih skorajda brez izjeme nastopa kot kupec. O po-
ložaju govori tudi dejstvo, da je zlasti po dopolnjenem šestdesetem letu,
podobno kot njegovi predniki, zlasti župan Ivan sredi 18. stoletja nastopal
kot posojevalec denarja. Nenazadnje pa o Antonovem premoženju pričajo
oporoka, kjer se lahko prepričamo, kako bogato dediščino je namenil svo-
jim štirim hčeram (kraški poslanec ni imel moškega potomca), ter poročne
pogodbe hčera, ki beležijo izjemno bogate dote. Vsaki od svojih hčera je
Anton zapustil hišo: Jožefa, poročena z zemljiškim posestnikom Andre-
jem Kocjanom iz Žirij, je dobila hišo v Sežani; Luiza (Alojzija), poročena
s trgovcem Mihaelom Dellesom iz Trsta, je dobila polovico hiše v Trstu;
Amalija, poročena s stotnikom Francem Černetom iz Tomaja, je prejela do-
mačijo in polovico (druge) hiše v Trstu; Vincenca je dobila pet hiš v Trstu;
nazadnje pa je hišo v Trstu namenil tudi vnuku Emilu Arturju. Poleg tega
je Vincenca prejela doto v višini 6.000 goldinarjev, enak znesek je prejela
Alojzija, Jožefa pa 2.500 goldinarjev.⁸ Kljub bogastvu, ki ga je Anton Černe

⁸ pang,939,4,Oporoka, 26. september1889;pogodba (convenzione) med Antonom Černe-
tom in Vincenzo Sclembo, sklenjena pred notarjem notarjem v Trstu, 1. junij 1882; Ehepact,
379