Page 380 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

obeležje. Čeprav je Černe na začetku svojega političnega vzpona na Dunaju
uspel pridobiti precejšnjo podporo Kraševcev, so mu slednji pozneje obrni-
li hrbet, domnevno zaradi njegovega narodnega odpadništva. Gospodarski
vidik Antonovih dejavnosti je v poglavju predstavljen skozi oporoke, kupo-
prodajne pogodbe in zadolžnice. Pri predstavitvi njegove politične poti pri-
spevek temelji na slovenskih časopisih različnih političnih usmeritev. Po-
glavje menjuje med perspektivami. S pomočjo študije Černetovega primera
poskuša osvetliti odločitve, ki so se izrazile v širših razmerah (npr. njegov
politični preobrat), obenem pa osebno in lokalno dimenzijo kontekstuali-
zira skozi širše procese, ki so prežemali tedanje južne dežele habsburške
krone.
AntonČerne se je rodilleta1813Marku Černetu, tomajskemu županu
v času Ilirskih provinc in kasneje pod avstrijsko upravo med letoma od
1826 do 1839. Komaj devetnajstleten se je Anton poročil z osem let starej-
šo Marijo Renčelj, hčerjo mačehe (tj. Markove žene) Neže (Marušič 2013,
10). Antonovo izobraževanje je verjetno zagotovil njegov stric Jakob, zgo-
raj omenjeni kanonik tržaške katedrale, ki je v oporoki Antona navedel
kot (so)upravitelja štipendijskega sklada. Na žalost nimamo dokumentov
o Antonovi izobraževalni poti, vendar obstajajo indici o temeljitem zna-
nju nemščine in italijanščine (domnevno je bil seznanjen tudi z latinščino),
medtem ko knjižne slovenščine ni bil vešč. To so mu pozneje očitali poli-
tični nasprotniki, ki so mu zamerili pomanjkljivo znanje knjižnega jezika
(in ga zaničljivo označili za pokvarjeni kranjski jezik: »ferdirbana kranjska
špraha«) (Cencič 2004, 65; »Govori v državnem zboru o narodnih zadevah
slovanskih v seji 14. in 17. maja t.l.« 1862, 173–174). Anton se je torej rodil
z znatnim socialnim in političnim kapitalom: odraščal je v družini župana
in se lahko zanašal na sorodnike, ki so zasedali socialno in politično po-
membne položaje. Po zaslugi strica Jakoba je pridobil tudi kulturni kapital,
ki mu je olajšal pridobivanje veščin, potrebnih za družbeni vzpon. Skratka,
družina mu je ponujala izjemne možnosti za karierno napredovanje, kar je
razvidno tudi iz poklicnih odločitev drugih družinskih članov. V Trstu je
bil Jožef, sin Antonove tete Polone, ki je postal kirurg; Antonov polbrat
Franc, ki je stopil v Jakobove stopinje in postal stolni kanonik; ter njegova
sestra Urša, ki se je poročila v Trstu. Poleg tega je njegov brat Jožef postal
pomočnik na okrajnem uradništvu v Sežani (žat, ms, rm).
Da bi utrdil svojo moč in si pridobil oporo tudi zunaj lokalnega okolja, je
Anton Černe potreboval tudi gospodarsko moč. Očitno je, da premoženja
ni podedoval, saj očetova oporoka ni bila posebej radodarna in je za svoje-
ga »univerzalnega« dediča imenovala drugega sina, Ivana, ki se je poročil v
ugledno »rivalsko« družino (z istim priimkom, torej Černe, vendar z »do-
378