Page 386 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

državnem zboru Kras predstavil kot kamnito in puščavsko pokrajino, kjer
so morali kmetje vlagati veliko energije, da so lahko sploh obdelovali pu-
ščobno zemljo (»Državni zbor« 1868, 86–87). Čeprav govorice o Černetovih
dejavnostih na Dunaju niso bile resnične, dokazujejo, da so bili Tomajci do
svojega rojaka sumničavi. Sovraštvo do Černetovih je očitno preživelo An-
tona, saj ga je v medvojnem obdobju zabeležil župnik Albin Kjuder, ki je v
Tomaju deloval od leta 1924 do 1967.
Ob upoštevanju neodobravanja Antona Černeta s strani vaščanov se
upor kraškega prebivalstva aprila 1872 kaže v drugačni luči. V določenem
smislu bi lahko trdili, da se je družbeni protest razkril v narodnostni pre-
obleki. Kot so opazili sodobniki, je v tem času napredovala nacionalna
mobilizacija prebivalstva. Kljub vsemu pa je treba upoštevati tudi »ljudsko
mlačnost«, ki so jo poskušali odpraviti »fanatiki narodnosti«, tj. narodni
voditelji in aktivisti (Vošnjak 1982, 283). Nacionalna strast se je lažje raz-
vnela z jasnim razmejevanjem med »nami« in »drugimi«, pri čemer se je
izkazalo, da je bilo zelo priročno postaviti enačaj med nacionalne in social-
ne razlike. Medtem ko je bilo podeželje obravnavano kot ozemlje Sloven-
cev, so v buržoaznem »velikem svetu« prevladovali nemško ali italijansko
govoreči »tujci«.
Po smrti Antona Černeta družina ni nikoli več obnovila nekdanjega ugle-
da. Posestvo je prešlo na njegovo hčer Amalijo, ki ga je upravljala skupaj z
možem Francem. Franc Černe (iz veje družine Černjevih, ki izhaja iz zgo-
raj omenjenega Ivana, župana sredi 18. stoletja) ni bil le Antonov zet, torej
sorodnik po poroki, ampak tudi njegov krvni sorodnik (imela sta skupne-
ga deda). V Antonovi oporoki je bila Amalija imenovana za dedinjo, kraški
poslanec pa je pred smrtjo Francu zaupal vodenje vseh političnih in sodnih
zadev (pang, 939, b. 2). Franc je bil znan kot stotnik avstro-ogrske vojske,
a je bil kot vojaški častnik pogosto odsoten od doma in zato odtujen od
vaške skupnosti. Emil Artur, sin Amalije in Franca, je bil imenovan za de-
diča, vendar je bil leta 1898, ko je izgubil očeta, star šele 16 let. V tem času
je študiral agronomijo in enologijo v Grmu pri Novem mestu, nato pa se
je preselil v Klosterneuburg blizu Dunaja, kjer je nadaljeval izobraževanje
na področju vinarstva. Po končani šoli je bil vpoklican v avstrijsko vojsko.
NjegovavrnitevvTomaj jezabeleženaleta1905,kosejeukvarjalz namesti-
tvijostroja zamlatenježitavbližnjivasi, polegtegapajezgradil vinograd,
urejen po sodobnih načelih, in tako, kot ugotavlja Kjuder, obnovil ugled
družine (žat, ak, t, 3, 894–895; pang, 939, 9). Kljub vsemu pa je bila pre-
obrazba družbe predaljnosežna, da bi Franc ali Emil lahko zopet uveljavila
nekdanjo slavo.

384