Page 384 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

njene Slovenije, nacionalno-političnega ideala angažiranih, povečini libe-
ralnih »prvakov« tistega časa, niti se ni aktivno udeleževal taborov v Pri-
morju (Melik 2002, 68). Nasprotno, kot je zatrjeval politični nasprotnik
Viktor Dolenc,¹⁰ je Černe Zedinjeno Slovenijo označil za »prazno slamo«,
ki naj je vlada ne bi dovolila, po njej pa naj tudi ne bi bilo »nobene potrebe«
(»Dopisi: iz Goriškega, 23. feb.« 1872, 1). V goriški Soči narodnih aktivistov
Viktorja Dolenca in Karla Lavriča¹¹ so zato Černeta, ki je v govorih upo-
rabljal nemščino ali italijanščino, označili za »nemškutarskega Lahona«, ki
mu ni šlo za nič drugega kot to, da si »s svojim poslanstvom žepe napolni«
(»Črni listi« 1872, 2; »S Krasa« 1872, 1).
Končni spopad s Černetom je potekal leta 1872, ko se je odločil podpreti
zakon o neposrednih volitvah v državni zbor. Njegovi nasprotniki so sodili,
da gre za potezo, naklonjeno centralizmu in zato v nasprotju z nacionalni-
mi interesi. Kraški volivci so se zato zbrali v sežanski gostilni in mu izrekli
nezaupnico,vkateri so izjavili,dajeČerne zapustil svojestare političnepri-
jatelje in prestopil »neposredno v tabor političnih sovražnikov«. V državni
zbor naj bi bil namreč izvoljen zahvaljujoč italijanskim deželnim poslan-
cem. Černe se je na nezaupnico odzval precej nespretno, celo cinično. V
kratki brošuri, v kateri se je posmehoval avtorjem, je zapisal, da so njegovi
nasprotniki politiki in novinarji, ki imajo »več praznega trebuha kakor v
žepu kruha«. Prepričan, da je bil glas nezaupnice rezultat delovanja pešči-
ce »slovenskih povzročiteljev nemira« in da bo zato lahko zlahka obnovil
svojo podporo, je sklical sestanek volivcev v isti gostilni, v kateri so se mu
zoperstavili (»Črnetov manifest« 1872, 1). Če se ozremo k Černetovi izvorni
skupnosti, bomo laže razumeli jezo Kraševcev na volilni skupščini v Sežani
aprila 1872. Glasovanje o nezaupnici poslancu, ki je domnevno zanemarjal
nacionalne interese, ni bilo v južnih deželah monarhije nič neobičajnega.
Pozornost pa vendarle vzbuja nenavadno ognjevit odziv Kraševcev na Čer-
netovo pojasnjevanje svojih političnih odločitev. Gre namreč za reakcijo,
ki bi jo najlaže opredelili kot javni linč. Pri Černetu lahko zaznamo nena-

¹⁰ Viktor Dolenc (1841–1887) je izhajal iz premožne družine Dolencev (njegov ded Matija je bil
poštni mojster), kalil se je v političnih, slovenskonacionalnih vodah in postal odbornik po-
litičnega društva Soča ter urednik istoimenskega glasila, kasneje (1884) pa je postal urednik
tržaške Edinosti. Več o Dolencu glej v »Viktor Dolenc« (1887) (v treh nadaljevanjih).
¹¹ Lavrič je bil primorski odvetnik, rojen na Premu v imenitni družini, služboval je v Sežani,
Tolminu in Ajdovščini, Gorici in nazadnje Trstu. Čeprav je že v Tolminu začel z delom v ime-
nu naroda – bil je pobudnik čitalništva –, pa se je z narodnim aktivizmom najbolj uveljavil
v Gorici, kjer se je izkazal kot ključni dejavnik Soče. Znan je bil kot nadarjen govornik, ki si
je sloves ustvaril na taborih. Več o Lavriču glej v Marušič (2013) in »Doktor Karel Lavrič«
(1906), posebna številka časopisa Soča, posvečena Lavriču.

382