Page 372 - Tomajci
P. 372

Aleksander Panjek in Miha Zobec


               tem spletkam, da bi se moral zaradi teh stvari pojavljati pred sodiščem«,
               in priznal, da ga mika, da se ne bi pojavil na gradu, ker da »gremo v klešče,
               pa ne bomo tako hitro prišli ven«. Med kazensko preiskavo je Ivan Černe
               zatrjeval svojo nedolžnost, dokler ga ni premagala napetost in je planil v
               jok. Šele takrat je priznal sodelovanje pri napadu na dva mladeniča iz Do-
               bravelj. Procesni spis je nepopoln, zato sodna obsodba ni ohranjena (ast,
               atta,202,36).
                 V nadaljevanju bomo pozornost posvetili ravno Ivanu. V šesti generaciji
               so bili štirje očetje Černeti, kar pomeni, da se je povečalo število poročenih
               in plodnih moških družinskih članov v primerjavi z družinsko demografijo
               v 17. ter na začetku 18. stoletja. Poleg tega se je zmanjšala časovna razlika
               med zadnjim rojstvom v prejšnji generaciji in prvim v tej. Dva očeta v tej
               generaciji sta bila Andrejeva sinova. Eden je bil že omenjeni Ivan, ki se je
               končno poročil, kot si je želel (prvega otroka je imel leta 1731, zadnjega
               1756), drugi pa je bil Jakob, ki je šel po stopinjah svojega očeta Andreja, saj
               je bila njegov prvi otrok, zabeležen v matični knjigi krščenih, nezakonska
               deklica (1749). Pozneje se je poročil in imel s svojo ženo otroke med letoma
               1754 in 1769. Tomaževa sinova, ki sta imela otroke, sta bila Jožef (otroci
               rojeni 1733–1754) in Anton (otroci rojeni 1736–1751). Vsi so živeli v Tomaju.
                 Lahko rečemo, da so bili na tej točki Černeti županska družina in tako
               kotded Marko, očeAndrejinstric Tomažjetapoložaj dobiltudiIvanČer-
               ne, kljub pregreham v svoji mladosti. Njegova najzgodnejša omemba kot
               župana v Tomaju sega v januar 1748, januarja 1753 pa je bil že »bivši žu-
               pan«. V arhivu devinskega gospostva je ohranjena zajetna dokumentacija
               o nepremičninskih poslih med kmeti, sicer le za krajše obdobje 1747–1759.
               V veliki večini gre za prodaje, v preostalem delu pa za dedovanja, dote in
               zasege (za poplačilo dolgov). Primer Ivana Černeta v več pogledih odstopa
               od povprečja teh nepremičninskih transakcij in njihovih akterjev: pojavlja
               se v razmeroma številnih primerih, vsi so zasegi, in izstopa po visoki vre-
               dnosti zaplenjenega premoženja. Primer je pomemben za razumevanje ze-
               mljiškega trga med kmeti na Krasu sredi 18. stoletja (Panjek 2023), vendar
               nas tu zanima le Ivan kot lik in kot župan iz družine Černe.
                 Župan Ivan Černe je bil v začetku 50. let 18. stoletja na prvi pogled ak-
               tiven na lokalnem kreditnem trgu po vzoru nekaterih drugih županov, ki
               se pojavljajo v dokumentaciji o nepremičninskih poslih, saj je imel za oko-
               li 360 beneških lir terjatev do svojega sokrajana Ivana Petelina. Toda Ivan
               Černe ni samo posojal, temveč si je tudi izposojal. Pravzaprav je bil vpleten
               v več kreditnih in dolžniških zadev, ki so bolj ali manj vzporedno potekale
               v letih 1752–1757, od katerih jih je šest pustilo pisno sled v dokumentaci-


               370
   367   368   369   370   371   372   373   374   375   376   377