Page 375 - Tomajci
P. 375
Dolgoživa elitna družina
grafsko eksplozijo, zaradi česar je težko rekonstruirati njen razvoj in otro-
ke pravilno pripisati pravemu očetu. Čeprav so konec 70. let 18. stoletja v
krstne matične knjige pričeli vpisovati hišne številke, ponavljanje istih la-
stnih imen med možmi in ženami, prepletanje generacij, druge poroke ter
selitve med hišami v razširjenih gospodinjstvih (z več hišnimi številkami)
pogosto prispevajo k zmedi. Kljub temu lahko v tej generaciji v Tomaju s
precejšnjo mero gotovosti identificiramo sedem očetov Černetov, ki so med
letoma 1758 in 1804 spočeli skoraj 70 otrok. Ne le da je bilo po sredini 18.
stoletja v rodbini Černe več poročenih parov, temveč so imeli v primerjavi s
preteklostjo praviloma tudi številčnejše otroke. Razliko lahko opazimo tu-
di med dvema rodbinskima vejama z začetka 18. stoletja, ki sta izhajali iz
AndrejainTomaža Černeta: medtem kosta imela Jožef in Anton, Tomaže-
va sinova, skupaj le dva sinova, ki sta se poročila (oba z imenom Marko), je
veja Ivana in Jakoba, Andrejevih sinov, dala pet moških poročenih dedičev
(Jožef, Franc, dva Jakoba in Jurij) (šak, žt, mkk 6 in 7a).
V tem obdobju se leta 1771 kot župan v Tomaju omenja Jožef Černe, ki
najverjetneje še vedno pripada prejšnji generaciji (Tomažev sin) (ast, at-
ta,195.1, 2,13).Nekaj letpozneje,leta1779, je JakobČerne, župan vToma-
ju (kot tak se omenja tudi leta 1778), dobil dve manjši kazni zaradi kršitev v
zvezi z gosposko upravo, in sicer ker je prejeto odškodnino za košnjo grofo-
vega sena, pri kateri ni sodeloval, vseeno pospravil v žep, ter zaradi prodaje
vina pod lažno pretvezo (ast, atta, 197.1, 5). Od vsaj treh Jakobov, ki so
takrat živeli, je bil ta najverjetneje Ivanov brat in je bil prav tako človek iz
prejšnje generacije. To nam pove, da je družina še vedno veljala za pripa-
dnico elite.
V zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja se ohranjeno arhivsko gradivo na-
množi. Med letoma 1778 in 1799 so različni člani družine Černe sodelovali
v kar 54 sodnih postopkih, od katerih se jih je večina nanašala na izterjavo
dolgov (23), v drugih primerih pa je šlo za transakcije z nepremičnim pre-
moženjem, kot so ocene, zasegi, menjave, donacije in prodaje (11), za za-
deve, povezane z dedovanji in dotami (5), ter drugo. V precejšnjem številu
teh postopkov so na obeh sprtih straneh nastopali člani in članice druži-
ne Černe, in sicer v zvezi z nepremičnim premoženjem, s krediti in celo z
žalitvami (ast, atta, 195.3, 4-7; 196.1.1, 6; 196.1.2, 14-21; 197.1, 5, 9 in 13).
Čeprav se zaradi jedrnatosti ne moremo podrobneje spuščati v tako veliko
število primerov, dokumentacija priča o vztrajni in razširjeni dejavnosti
Černetov kot posojilodajalcev. V zadnjem takem postopku, zabeleženem v
19. stoletju, ki pa je potekal leta 1799, je razvidno, da je imel Marko Černe,
tedaj župan v Tomaju, pravico prodajati na drobno grofovo in lastno vino
373

