Page 351 - Tomajci

Srečko Kosovel in Tomaj

do zgodovinskega časovnega reda vplival na njegovo samoidentifikacijo?
Pesnikovo dojemanje zgodovine in časa nasploh temelji na istem, že prej
omenjenem hermenevtičnem krogu razumevanja, ki je značilen za njegov
pogled na medosebne odnose. Zagovarjal je potrebo po dialogu sedanje-
ga trenutka s preteklostjo, ki ga je razumel kot »vibriranje dobe z dobo,
pogovarjanje človeka iz davnosti s sodobnim človekom, duševni prag med
preteklostjo in sedanjostjo; z eno besedo: organično nadaljevanje preteklo-
sti v sedanjosti, dihanje in doživljanje preteklosti s sedanjostjo« (Kosovel
2020, 229; 2019b, 378). Kosovel je poudaril relativni, subjektivni značaj re-
snice in posledično tudi zgodovinopisja, ki bi se po njegovem mnenju tu-
di izogibalo vsakršnemu poskusu konceptualizacije. »Zgodovina ne pozna
definicij, ker jih življenje ne pozna« (Kosovel 1977a, 660). Njegovo razume-
vanje časa in prostora je sledilo teoriji relativnosti, ki ga je tudi vodila h
konstruktivizmu (Vrečko 2019, 55–62). V enem od svojih zapisov je zgodo-
vinarja primerjal z režiserjem, ki se mora vedno odločati, katere elemente
bo izbral za sestavo svoje pripovedi (Kosovel 2020, 207; 2019b, 316).³⁵ Kot
»živopis[ca] preteklosti« in »pesnik[a] dobe« zgodovinarja ne sme voditi le
logični razum, temveč predvsem srce, saj »iracijonalnih gibal stvari, ki se
ne dajo z očmi videti, se ne da razumeti brez intuicije, ki mora biti verna
vodnica na poti v preteklost«. Na kar bi moral biti zgodovinar pozoren kot
»vrhovni zakon«, je »stilska analiza: v njej odseva ritem krvnega obtoka,
dihanja, okolice, harmonije, disharmonije« (Kosovel 2020, 229–230; 2019b,
378–379).
Kosovel (2013, 50) je razmišljal o pospešenem tempu časa 20. stoletja,
verjetno še hitrejšem na srednjeevropskih obmejnih območjih, ki »s film-
sko naglico beži [...] mimo nas [...], beži vse tako mimo: z nervozno hi-
trostjo, obupno naglico, raztrgano, ubito«. Ali je v tem kaotičnem dogaja-
nju kakšna usmeritev? Ali zgodovinski dogodki sledijo kakšnemu vzorcu?
Kakšna bi bila Kosovelova filozofija zgodovine? Kosovel je nasprotoval do-
jemanju zgodovine v smislu preprostega ponavljanja preteklih oblik življe-
nja, ki bi narekovalo pasivnost. Predanost usodi in stanje »prekrižanih rok
[...] pred tekočimi dogodki« se je po mnenju pesnika pri Slovencih obli-
kovala v »petnajststoletnem suženjstvu« in privede do tega, da posame-
znik pobegne iz resničnosti v misticizem in solipsizem. Pasivnost »parali-
zira vsako individualno gibanje« in na ta način tudi onemogoča usmeritev

³⁵ »Od njega odvisi, kako grupira zgodovinsko snov, kako vidi dogajanje v preteklosti; od njega
odvisi, da ustvari iz celotnega drhtečega ozračja preteklosti določene obraze in like« (Koso-
vel 2020, 207; 2019b, 316).

349