Page 354 - Tomajci

Aleksandra Tobiasz

centru pa bi bila »konstruktivni človek ki ima tla v prihodnosti«, in nova
družba, zgrajena na »konstruktivnim principu« človečanstva (»človečansko
življenje [...], nov človečanski ideal«) (Kosovel 1977a, 648, 658, 680, 683).
Kot je poudaril v dnevniku (Kosovel 1977a, 650): »[V] vseh deželah Evrope
se javlja po prevratu, po nihilistični negaciji ideja konstruktivne afirmacije
življenja [...] revolucijonarna konstruktivnost v smislu etike kot največje-
ga postulata človeške družbe«.⁴¹
V enem od pisem Curciu iz leta 1925 je Kosovel opisal svojo »nihilistično
krizo« in klavrn politični položaj Slovencev. »Slovenija je razdeljena na tri
dele. Med Jugoslavijo, Italijo in Avstrijo. Tega ne morete občutiti, to ni ni-
kakršno nacionalno čustvo, kakor ga razumejo vulgarni nacionalisti. To je
bolečina srca, duše, skoraj duhovna. [...] To, kar delajo z nami v Italiji, ni
samo boj proti nekemu narodu, to je boj proti vsem najosnovnejšim nače-
lom človečnosti« (Kosovel 2020, 241; 2019b, 194). V pismu, naslovljenem na
italijanskega prijatelja, je pesnik obžaloval italijansko zatiranje, vendar ne
z vidika nacionalnih čustev, temveč s širšim humanističnim pristopom, ki
se nanaša na človekove pravice. Kosovelova postnacionalistična drža pre-
sega nacionalno nasprotovanje, ki bi preprosto zanikalo eno od strani in
obrnilo dihotomijo (Jelnikar 2016, 222). Zato je mlademu pesniku uspelo
preseči ozke meje svojega časa, ki so jih narekovale nacionalne delitve, in
svojega prostora, torej Evrope, ki so jo začrtala bojišča nacionalnih spopa-
dov.
Prostorsko-časovne koordinate Kosovelovega življenja, torej obmejna
domovina, ki jo je odtujil geopolitični kontekst medvojnega obdobja ali
»stoletje nervoznih« (Kosovel 2006, 217; 2019b, 204; 1977a, 708),⁴² so nje-
gov jaz postavljale pod vprašaj. »Pravi obraz« sebe se mu je izmaknil v »na-
mišljenosti« (Kosovel 1977a, 771–772). V enem od pisem je priznal: »Tako
živim, rad bi določil, kaj in kje živim, čemu in kako, kaj sem, toda ne mo-
rem. Premalo miru imam in skoraj ne verujem niti v to, kar sem« (Kosovel
2006, 151; Pahor 2008, 144). V nekem drugem pismu je zapisal: »Jaz sem
strašno razbit, razdvojen, obupan [...]. Moje življenje je kakor premaknje-

pline in volje, doba aktivno konstruktivne revolucije. Treba je zrevoltirati človeka prav do
dna, do najgloblje plasti duše.«
⁴¹ »Ideja konstruktivnosti, ki se izraža v vsej Evropi, o konstruktivnosti novega človeka stopa
v ospredje« (Kosovel 1977a, 657).
⁴² »Danes je stoletje nervoznih. Kako bi ne bil nervozen? V nervoznosti spoznavam reči, ki
jih ljudje ne bodo spoznali stoletja. Nervozen človek je medij kozmičnih tragedij« (Kosovel
2006,217). »Navodilo zanašonervoznodobo, ki lahkozblazni, ako se ne postavizgotovim
merilom pred zgodovino človeštva«(Kosovel2019b, 204).

352