Page 355 - Tomajci

Srečko Kosovel in Tomaj

na slika, ki niha in ne pride nikoli v ravnotežje. [...] Zakaj sploh živim?
Čemu in komu?« Ta eksistencialna vprašanja so še okrepila njegovo »trdno
voljo« in željo, da bi »uredil svoje življenje« (Kosovel 2006, 162–164).
Kosovel je v svojem razdeljenem, hibridnem jazu videl številne plasti,
ki prav tako nakazujejo določeno »progresijo od individualnega prek (in-
ter)nacionalnega do univerzalnega« (Jelnikar 2016, 199): »Življenje pa je
moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno« (Kosovel 2006, 189; 1977a,
597).⁴³ Pesnik, ki je v nekem pismu kot kraj pisanja navedel »Tomaj v Evropi
pri Trstu« (Kosovel 2006, 131), je razmišljal o širših problemih Evrope in
sveta s stališča podeželskega mikrokozmosa. O Krasu je pisal kot o »oazi
sredi lažnive civilizacije Evrope«. Obkrožen s praznino je bil prisiljen, da
išče samega sebe (Kosovel 1977a, 770–772).⁴⁴ Različne teme, kot so medvoj-
ne svetovne politične in družbene razmere, duševna kriza Evrope in evrop-
skega človeka ter stanje v njegovi domovini, na Primorskem, v Tomaju na
Krasu, se v njegovih zapiskih nenehno prepletajo. Pesnik je poskušal »na
novo opredeliti slovenstvo po široko univerzalističnih in humanističnih
smernicah« (Jelnikar 2016, 202).
V enem od svojih esejev je Kosovel (2023, 57; 2012, 75) »kulturno poslan-
stvo slovenstva« označil z naslednjimi besedami: »Svojo zemljo moramo
dvigniti v višino svetovnih zemlja, v širjavo človeških pravic, v globino etič-
nih problemov.« Pesnik je želel, da bi Slovenci pristopili »k ustom večnosti«
in neposredno, brez tujega posredovanja, pogledali v njene perspektive –
»sami prisluškujmo skrivnostim vsemirja, ne spoznavajmo jih šele iz tu-
jih literatur« (Kosovel 2020, 205; 2019b, 155). Kosovelova pripomba, da se
je treba z večnostjo in ideali soočiti sam, brez posrednikov, ima postko-
lonialno razsežnost, saj delegitimira vsakršno epigonstvo, sklicevanje na
višjo kulturo, ki obenem predstavlja tudi kolonialno moč. Namesto da bi
hlapčevali večjim silam, sanjarili in se razgledovali po idealizirani tujini,
ki vodi samo k »melanholični resignaciji« in samopodcenjevanju (»a priori
kvarno in rušiteljsko za vsako živo akcijo«), pesnik poudarja pomembnost
soočenja z resničnostjo, življenja in vladanja samemu sebi. »Preveč smo
se ogledovali po Evropi, premalo po sebi« (Kosovel 2012, 28, 58; 2013, 10,
11, 14).
Osredotočen na sedanjost se je Kosovel poskušal distancirati od retro-

⁴³ »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno« (Kosovel 1977a, 597).
⁴⁴ V pismu prijatelju je Kosovel (2006, 250–251) svoj položaj in situacijo svojih rojakov oprede-
lil takole: »Naša velika želja po delu je odsev velike praznote, ki nas je vanjo pahnila sodobna
kulturna laž. A ko bomo to premagali, bomo živeli. Naj živi v nas ogenj borbe, naj raste naša
volja in vse bo dobro. Moči je v nas mnogo.«

353