Page 345 - Tomajci

Srečko Kosovel in Tomaj

telja postal druga oseba (str. 83). Vplivala sta drug na drugega in v tem
vzajemnem gibanju tudi preoblikovala svoj jaz v očeh drugega. Na kakšen
načinjetakulturni dialogspremenil oba? Kako so se zaznavein ideje,ki
so sestavljale določen jaz, preoblikovale v ogledalu, ki ga je nastavil dru-
gi s svojo prisotnostjo in izmenjavo mnenj? Kosovel je v svojih spisih na
splošen in abstrakten način poudaril vlogo hermenevtičnega kroga razu-
mevanja v človekovem življenju, ki ostaja v nenehnem »iracionalnem« in
»fluidnem« odnosu z »nasprotnim jazom,« torej drugačnostjo, ki jo tvorijo
okoliški svet, narava in drugi ljudje. »Nasprotni jaz pa vedno oblikuje človeka.
Ob njem vzcvete človek v razmerje bodisi spravljivo (harmonija) ali sovra-
žno, razporno (disharmonija) in ker je duševnost vedno nekaj gibljivega
kar se spaja in oblikuje ob drugi gibljivi (duševnosti) strani življenja« (Ko-
sovel 2020, 226–227; 2019b, 353–354).
Kosovel (1977a, 675) je zagovarjal dinamično koncepcijo človeka, katere-
ga duša ni statična slika, ampak neprestano »izpreminjanje«. Pesnikov pou-
darek na medsebojnosti in intersubjektivizmu je izviral iz njegove holistič-
ne vizije sveta ter nihanja med subjektivizmom in objektivizmom, »filozo-
fijo subjekta in filozofijo objekta«, ekspresionistično poetiko in konstruk-
tivističnim pristopom (Tokarz 2012, 44–45, 48).²¹ Preobrazbeno in navdi-
hujočo izmenjavo idej med obema prijateljema je v veliki meri spodbujal
večkulturni slovensko-italijanski kontekst, saj sta sogovornika npr. obrav-
navala misel goriškega filozofa Carla Michelstaedterja in tržaškega pisate-
lja Scipia Slataperja.²² Ti navdihi se zrcalijo v Curcijevi zapuščini in osebni

²¹ Kosovelova oscilacija med ekspresionizmom, eksistencializmom in konstruktivizmom iz-
raža njegov odklon od umetniškega eksperimentiranja zgolj na ravni forme (značilnega za
nekatere struje futurizma). Kot je poudaril v dnevniku: »Umetnost ni več kakor nekateri ka-
tederski esteti mislijo samo estetični problem, ampak estetični, etični, socijalni, religiozni,
revolucijonarni, skratka življenjski problem« (Kosovel 1977a, 650). Namesto larpurlartizma
in revolucije forme je zagovarjal revolucijo vsebine ter celotno preobrazbo družbe, človeka.
Pesnikova naklonjenost ekspresionizmu lahko tudi izvira iz kulturnega konteksta sloven-
skega naroda, katerega identiteto je oblikoval jezik, ter iz regionalne perspektive slovenske
manjšine v Italiji, ki je dala njeni književnosti eksistencialni pečat (Tokarz 2012, 49–52). Več
o tipologiji književnosti Slovencev v Italiji glej v Košuta (2008, 28–29, 49) ter Pirjevec (1997,
10–19, 24; 2020, 89–91, 94–95; 1992, 10–14; 2015, 19). Več o posebnem značaju Kosovelovega
konstruktivističnega pristopa, ki ga je v veliki meri oblikoval ruski konstruktivizem, glej v
Vrečko (2005, 97–112).
²² Kot ugotavlja Marija Pirjevec (2020, 72–73, 78), ima Kosovelovo ustvarjanje nekatere sku-
pne značilnosti in motive s pisanjem tržaških pisateljev, zlasti Itala Sveva in Scipia Slataper-
ja. Tako kot Slataper se je tudi Kosovel navdihoval pri svoji najbližji domači pokrajini, Krasu.
Pri obeh se pojavlja tudi »metafora zdravega in trdega življenja«, ki ga, kot poudarja Marija
Pirjevec, telesno krhek in duševno nemiren Kosovel ni mogel poosebljati. S Svevom pa ga

343