Page 341 - Tomajci

Srečko Kosovel in Tomaj

Srečko Kosovel in Carlo Curcio: transnacionalno prijateljstvo
v času nacionalne sovražnosti
S spremembo meja, ki jo je prinesel razpad Habsburške monarhije, je tre-
tjina slovenskega prebivalstva ostala zunaj novoustanovljene države Kra-
ljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (leta 1929 preimenovane v Kraljevino
Jugoslavijo). Italijanska aneksija nekdanjega Avstrijskega primorja (Julij-
skakrajina)ještevilneSlovenceinHrvateločilaodnjihovihrojakov.Zaradi
vse večjih nacionalnih napetosti v medvojnem obdobju so meje postale tež-
ko prehodne, mirno sobivanje različnih narodnosti pa so zamenjali prega-
njanja in konflikti. Na italijanskem »nakovalu« je bila slovenska prisotnost
na Primorskem zatrta in oblikovana tako, da je ustrezala novi fašistični
družbi (ukinitev šolstva v slovenščini in italijanizacija slovenskih imen ter
priimkov). Pod fašizmom so Slovenci iz Primorske, ki je bila takrat del Itali-
je, doživeli hude čase nasilja in raznarodovanja. Simbolni vrhunec vzdušja
stalnih napetosti se je zgodil leta 1920 s fašističnim požigom slovenskega
Narodnega doma, kjer so imeli vsi tržaški Slovani svoje kulturno središče.
Slovencemindrugimslovanskimetničnim skupinam naPrimorskem je
bil pripisan podrejen položaj in značaj manjvredne drugačnosti. Njihova
kultura je bila zatirana, mnogi so bili zaradi preganjanja in prisilne asimi-
lacije prisiljeni izseliti, odšli so zlasti v Jugoslavijo, velikokrat v Ljubljano
kot Srečko Kosovel. Košuta (1996, 42) je Kosovela opisal kot študenta, ki je
»čez noč postal izseljenec v lastni domovini, tujec na domačih tleh, ›zgreše-
ni‹ Slovenec«. Literarni zgodovinar je v zvezi z obdobjem med obema voj-
nama Kosovelov položaj označil kot ponovno ujetost med dve tuji sili (str.
45): »Če je tnalo ostalo isto, je kladivo zamenjalo gospodarja: zdaj ni bil več
Avstrijec, ampak Jugoslovan, ki je bil po slovenstvu s svojo nezaupljivostjo
in brezbrižnostjo do trpljenja zamejskega Primorja.« Kosovel, kot pripa-
dnik manjšine in izseljenec, se je moral soočiti s težkim položajem, ko se je
znašel med dvema političnima oblastema, italijansko in srbsko. Navkljub
podpori dela slovenske javnosti in politike (ter precejšnjega deleža primor-
skih izseljencev) tesnejšemu povezovanju s srbsko politiko in dinastijo je
Kosovel težnje srbskih vladajočih krogov istovetil z italijanskimi, v obojih
je videl »ekstenzivni nacionalizem« (Kosovel 2006, 250).¹¹
Pesnikov oče, Anton Kosovel, ki je učil v Tomaju, je bil močno navezan
na slovenski jezik in narodno identiteto, ki so jo takrat zatirali Italijani,

¹¹ V pismu prijatelju Kosovel kritizira hlapčevsto Slovencev (»podpetnikov jugoslovenstvu«),
krivo za položaj podrejenosti v novi državi shs. Pesnik (Kosovel 1977a, 681) je bil kritičen
do razmer v Kraljevini shs in velikosrbskega nacionalizma: »Kdor pogleda sodobne pol.
razmere shs ne more biti zadovoljen. Protestiram proti njim v imenu človečanstva.«
339