Page 342 - Tomajci

Aleksandra Tobiasz

zato je družina Kosovelovih postala tarča represije novih oblasti. Njihovo
hišo je preiskala policija, Anton Kosovel pa se je moral zaradi zavračanja
nove politike poučevanja v šoli samo v enem jeziku, italijanščini, predčasno
upokojiti, kar je celotni družini prineslo tudi finančne težave (Cencič 2014,
25, 43–44). Na Primorskem so Italijani za Slovence predstavljali okupatorje
in seveda niso bili dobrodošli. Enako je veljalo za italijanski jezik, ki je bil
neizogibno povezan z zavojevalcem. Srečko Kosovel je v enem od svojih
pisem leta 1921 opisal zanimivo epizodo, ki na duhovit način ponazarja
pesnikovo distanco do sovražnikovega jezika. Medtem ko je v Tomaju pasel
kozo, jo je eden od dopustnikov nagovoril z italijanskimi besedami: »cara
piccinina.« Kosovel je v francoščini odgovoril, da njegova koza razume le
slovanske jezike in francoščino, ki je bila takrat diplomatska lingua franca
(Kosovel 2006, 27–28; Pahor 2008, 46). Odnos Slovencev do Italijanov, kot
se je spominjal Curcio (1977, 1163), je segal od prezira do vdanosti v usodo.
V tem kontekstu se njegov prijateljski odnos z družino Kosovel razlikuje
od splošnega vzdušja.
Curcio je prišel iz Neaplja in se po veliki vojni znašel na slovensko-
italijanski meji, kamor je kot poročnik prišel z vojsko, katere vojaški štab
se je nahajal v Dutovljah, v soseščini Tomaja. Čeprav je predstavljal oku-
pacijske sile, se ni poistovetil z nacionalizmom in s politiko kulturnega
genocida, ki se je postopoma izvajal v Julijski krajini. Do različnih etničnih
skupin ni čutil nadrejenosti, temveč spoštovanje (Ocvirk 1977, 1162)¹² in
določeno radovednost. Eden od prijateljev Kosovelove družine je Curcia
opisal kot »belo vrano med Italijani«, ki ni preziral vsega neitalijanskega in
je priznaval krivice, ki so se dogajale Slovencem (Skrinjar 2007, 279–280).¹³
Ta vedoželjnost do tujih kultur je ostala močna tudi po veliki vojni in ga
je po vrnitvi v Neapelj spodbudila, da se je, kot se je izrazil, podal na »raz-
iskovalno popotovanje« po novih srednjeevropskih državah in njihovih
glavnih mestih, Ljubljani, Zagrebu, Dunaju, Budimpešti in Pragi (Curcio
1977, 1163–1164).¹⁴

¹² Vendar je Curcio kasneje, v 30. letih, postal eden od ideologov fašizma in je v svojih delih
skušal teoretično utemeljiti to politično doktrino (Košuta 2004, 176, 178). Komelj opozarja
na Ocvirkovo zavajajočo interpretacijo političnih prepričanj Curcia, ki lahko vodi k sklepu,
da je bil ta antifašist. V resnici je bil intelektualni podpornik fašizma (čeprav ne ortodoksen)
»in leta 1938 je bil celo avtor novega statuta italijanske fašistične stranke« (Komelj 2019 v
Kosovel 2019, ii, 186).
¹³ Pismo Marije Skrinjar Anici Kosovel (Trst, 25. marca 1924).
¹⁴ Curcio (1977, 1163–1164) svojega zanimanja ni opisal zgolj z geografskega ali s političnega
vidika, temveč z globljega eksistencialnega stališča: »Odpravljal sem se na raziskovalno po-

340