Page 340 - Tomajci

Aleksandra Tobiasz

v »suženjstvu« (Kosovel 1977a, 35, 38; 2019b, 189),⁷ v kolonialni podreje-
nosti. S sprejetjem protikolonialne in protiimperialistične drže (Jelnikar
2016; 2010)⁸ je Kosovelu uspelo spodkopati prevladujoče medvojne struk-
ture moči. Pesnik je svoja protikolonialna stališča izražal v velikem številu
zapisov, načrtoval je tudi roman, posvečen njegovim rojakom na Krasu.⁹
V prispevku bom skušala osvetliti postkolonialno interpretacijo družbe-
ne dinamike, ki jo predstavljajo slovensko-italijanski odnosi v obmejnem
prostoru v okolici Trsta, ki so se skozi zgodovino spreminjali od mirnega
sobivanja do kolonialnega sovraštva. Poleg tega bom analizirala subalterno
(nanašajoče se na pripadnika kolonizirane slovenske nacionalne skupine)
dojemanje zgodovine 20. stoletja. Glavni viri prispevka bodo Kosovelovi
egodokumenti (predvsem pisma), ki omogočajo vpogled v posamezniko-
ve izkušnje, in njegovi politični eseji, ki obravnavajo geopolitične razmere
medvojnega obdobja, zaznamovane s svetovno duhovno, politično in go-
spodarsko krizo (Kosovel 2019b, 179–180)¹⁰ ter predlagajo rešitev za njeno
odpravo. V pesnikovih zapiskih se poudarek preusmerja od življenja same-
ga k njegovi »uganki«, torej rešitvi (Kosovel 1977a, 650).

tičen je bil do odnosa rojakov do izzivov tedanjega trenutka, ki jim je onemogočal kakršen
koli napredek in zaradi katerega so »zaostali najmanj 50 let za svetovnim razvojem«. Očital
jim je pasivnost, oportunizem, eskapizem, epigonstvo, potrpežljivost, sprijaznjenost z uso-
do, verjetno podedovano v teku »trikrat petstoletnega suženjstva in tlačanjenja«, ter samo-
poniževanje, ki naj bi izhajalo iz slepega občudovanja tujih bogatejših držav in istovetenja z
obrobjem. Vse to »je vzrok [...] politične in kulturne zaostalosti v preteklosti in sedanjosti«. Ko-
sovel (1977a, 35, 38–40; 2023, 56; 2012, 16) je trdil, da bi morali Slovenci namesto sklicevanja
na Društvo narodov vzeti usodo v svoje roke.
⁷ Kosovel (2019b, 337; 2012, 16) je tudi omenil potrebo po osvoboditvi majhnih zasužnjenih
narodov, kot so bili Slovenci.
⁸ Za več informacij o humanistični protikolonialni misli Srečka Kosovela, ki jo lahko umesti-
mo v širši globalni okvir (s sklicevanjem na univerzalno filozofijo Rabindranatha Tagoreja),
glej besedila Ane Jelnikar. Avtorica poudarja skupne poglede na svet, preokupacije in sti-
ske obeh intelektualcev, ki prihajata iz koloniziranih narodov, zaradi česar sta oblikovala
podobne težnje in osvobodilne odzive na politični ter kulturni položaj podjarmljenih na-
rodov in imperialnega Zahoda. Kosovelovo navdušenje nad bengalskim pesnikom je treba
obravnavati tudi v širšem smislu »subverzivne smeri orientalističnega diskurza dvajsetega
stoletja, v katerem je vzhodna misel služila kot ›korektivno ogledalo‹ Evropi in spodkopa-
vala nekatere njene gotovosti in ortodoksije« (Jelnikar 2010, 81).
⁹ Kosovel je večkrat omenjal načrt romana v svojih dnevniških zapiskih: »Kraševci: roman iz
dni potujčevanja obsodbe in uklanjanja. [...] Kraševci: roman obsodbe uklanjanja in hlapče-
vanja. [...] Roman: Kraševci. Slika ponižanj našega ljudstva« (Kosovel 1977a, 756–757). Več o
Kosovelovi povezavi s političnim gibanjem upora proti fašizmu in o družbeni angažiranosti
njegove poezije glej v Vrečko (2011, 679–695) in Pirjevec (2020, 76). O političnem razume-
vanju Kosovelovih pesmi je pisal tudi Osojnik (2012, 53–84).
¹⁰ »Veliko krizo duha in srca, ki traja že od leta 1914 po vsem svetu, čutimo tudi v Sloveniji«
(Kosovel 2019b, 179).
338