Page 343 - Tomajci

Srečko Kosovel in Tomaj

Curcio se je z družino Kosovel prvič srečal, ko sta Srečkovi sestri Karme-
la in Anica prosili osebje vojaškega poveljstva v Dutovljah, naj jim (Srečku,
njegovi sestri Anici in na koncu tudi njihovim prijateljem) izda potna do-
voljenja, potrebna za prehod meje, ki so jih potrebovali za vrnitev v Ljublja-
no, kjer so obiskovali šolo. Pomagal jim je pridobiti prepustnice in tako se
je začelo njegovo dolgoletno prijateljstvo s slovensko družino (Ocvirk 1977,
1162). V prvem pogovoru s Srečkovimi sestrami je bil presenečen nad globi-
no kulturnega razumevanja slovenskega prebivalstva (Pahor 2008, 49–50,
57).¹⁵ Navdušen nad kulturnim duhom, ki je prevladoval med družinskimi
člani,¹⁶ je Curcio pogosto obiskoval njuno hišo v Tomaju, kar je presene-
tilo lokalno slovensko prebivalstvo, ki je Kosovelove obtoževalo stikov s
sovražnikom. Z njimi je delil literarna zanimanja, občutljivost za glasbo in
umetnost. Izmenjevali so si knjige v italijanščini in slovenščini. Curcio je
Kosovelovim podaril delo Francesca de Sanctisa Storia della letteratura ita-
liana (1871). Nekaj let pozneje, ko je prišel v Ljubljano, je od Srečka dobil
knjigo Izidorja Cankarja z naslovom Obiski (1920), torej zbirko intervjujev
s pomembnimi slovenskimi pisatelji.
Curcio je svoje poznavanje slovenske kulture poglobil med kasnejšim po-
tovanjem v Jugoslavijo leta 1922, ko je obiskal Ljubljano in bolje spoznal
tudi Srečka. Mlad pesnik, takrat študent slovenščine, romanskih jezikov
in filozofije na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze,¹⁷ je postal Curci-
jev vodnik med njegovim bivanjem v tem mestu. Italijanski popotnik se je
spominjal Kosovelovega prvega vtisa, ki se mu je zdel ne ravno zadovoljen
in srečen ob svoji vlogi vodnika. »In res, zakaj neki bi moral biti vesel?« Se

potovanje, pa ne zemljepisno in tudi ne politično, v srednjo Evropo. Hotel sem znova videti
tiste, proti katerim sem se pred štirimi leti vojskoval; hotel sem jih videti v njihovih mestih
in deželah, ne vem, ali zato, da bi se pobotal z njimi, ali samo zato, da bi jih bolje spoznal;
skratka, hotel sem jih pogledati od blizu, zdaj ko je bilo vojne konec in ko so iz stare habs-
burške monarhije vzniknili mladi narodi.«
¹⁵ Postavlja se vprašanje, ali bi to Curcievo začetno reakcijo morali razumeti kot odmev uradne
razlage italijanske kulturne premoči nad zaostalimi Slovani, ki potrebujejo civilizacijo. Kot
se je spominjala Anica Kosovel, so se Curciu, ko sta se s sestro Karmelo začeli pogovarjati
o Michelangelu in Raffaellu, »oči zasvetile od začudenja, kaj ti kraški ljudje vedo« (Jelnikar
2016, 207). Tudi druga sestra Srečka Kosovela – Antonina Kosovel – se je spominjala Cur-
cijevega začudenja nad njuno (njeno in sestrino) stopnjo izobrazbe in nasploh kulturnega
razumevanja Slovencev. Dodala je, da so »o nas [Italijani] mislili, da smo nekaki ljudožrci«
(Kosovel 2007, 16).
¹⁶ »Kosovelovo domačijo so obiskovali umetniki in intelektualci, ki so v politično nemirnih
časih iskali zatočišče za odprto razpravo« (Jelnikar 2016, 188).
¹⁷ Kosovelsejeudeleževal tudi predavanj iz primerjalneknjiževnostiin umetnostnezgodo-
vine (Cencič 2014, 36–37).

341