Page 339 - Tomajci

Srečko Kosovel in Tomaj

prostorsko-časovnih kontekstih in kritično, na revizionističen način po-
novno obravnavali svojo skupno kolonialno preteklost. Multietnična uso-
da obmejnega italijansko-slovenskega prostora, ki je v zgodovini 20. stole-
tja pogosto spreminjal politično pripadnost, spodbuja k raziskovanju nje-
gove fragmentarne preteklosti skozi postkolonialno perspektivo. Ta regija
predstavlja odličen kontekst za analizo dinamike v družbenih hierarhijah
moči in odnosov med različnimi etničnimi skupinami. V kolikšni meri so
se na teh podlagah oblikovale samoidentifikacije? Kakšna so mogoča post-
kolonialna prevrednotenja zgodovine tega območja?
Glavni protagonist prispevka, čigar življenje in delo lahko ponudi ne-
kaj odgovorov na ta vprašanja, bo slovenski pesnik Srečko Kosovel iz vasi
Tomaj na kraškem podeželju v neposredni bližini Trsta, ki je »kljub vži-
vetju v osrednje slovensko ozračje v bistvu zmeraj dihal tržaško-kraški ali
kraško-tržaški zrak. Tesno je bil povezan z usodo Primorja in Trsta« (Pahor
2008, 124). To obmejno območje ga je navdihovalo in spodbujalo k umetno-
stnim eksperimentom v svojem »laboratorium« (Kosovel 2006, 123)⁵ ter ga
močno zgodovinsko zaznamovalo. Rojen leta 1904 v Sežani blizu Trsta v
Avstro-Ogrski je Kosovel izkusil bridko usodo svoje obmejne regije, nacio-
nalno homogenizacijo, nezaupanje do drugačnosti in njeno izključevanje.
Odraščal je v Tomaju, kjer je zaradi bližine bojišča (fronta ob reki Soči) do-
življal grozote svetovne vojne, njeno nesmiselnost, propad človečnosti in
morale. V povojnem obdobju se je moral soočiti z italijansko okupacijo in
bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. (Cencič 2014, 36; Pa-
hor 2008, 20–24, 102; Pirjevec 2020, 74–76).
Občutljivi mladi pesnik se je globoko zavedal hinavščine politike na splo-
šno, ter nepravičnosti geopolitične ureditve in arbitrarnosti novih meja za
slovensko skupnost, ki se je znašla pod italijansko oblastjo. Opozoril je,
da »svet sedelisamo v dvojeskupin: v zatirajoče in zatirane. Društvo naro-
dov je društvo zatirajočih. Zato tam ni iskati pravice zatiranim« (Kosovel
2023, 41; 2013, 30). Med zatiranimi so bili tudi Slovenci, o katerih usodi so
po veliki vojni odločale tuje sile in »bič evropskih imperializmov« (Koso-
vel 1977a, 35; 2012, 28; Jelnikar 2016, 211).⁶ Dejansko so že 1500 let živeli

ali Srbi, ali Lužiški Srbi, in še vsi, ki jim ne vemo imena, a jih v srcu čutimo, in še vsi, ki si
prav tako želijo, da ustvarimo na zemlji človeka vredno življenje« (str. 32). Pesnik je kolonialni
položaj Slovencev primerjal s položajem Poljakov, ki so doživeli podobno usodo, saj so bili
več kot sto let brez neodvisne države, razpeti med tremi političnimi silami (str. 195).
⁵ V pismu svoji sestri Karmeli je pesnik pisal (Kosovel 2006, 123): »Moj ›laboratorij‹ je v pa-
panovi sobi in tu sem si lahko vsaj deloma prepovedal vstop (namreč otrokom).«
⁶ Kosovel ni opazil le zunanjih dejavnikov, ki so bili odgovorni za slab položaj Slovencev. Kri-

337