Page 338 - Tomajci

Aleksandra Tobiasz

razmejitev. V medvojnem obdobju so se številni Slovenci, ki so živeli v Tr-
stu in okolici, izselili, bodisi v Jugoslavijo bodisi dlje čez ocean, najpogo-
steje v Argentino. Po drugi svetovni vojni so v Trst prišli Italijani, ki so
zapustili istrska mesta, priključena Jugoslaviji. Te rekonfiguracije meja in
politične pripadnosti spornega ozemlja so vplivale na mentalne zemljevi-
de njegovih prebivalcev, njihove občutke izkoreninjenosti, nepripadnosti
in posledično tudi samoidentifikacije.
»Zaporedno avstrijsko v italijanskem duhu, nato pa italijansko v avstrij-
skem duhu, mesto je bilo vedno nekje na meji, nekje vmes, in je simboli-
ziralo sinkretični prostor, ki lahko združuje ne le Vzhod in Zahod, temveč
tudi Sever in Jug« (Gandolfi 2010, 130). To opredelitev Trsta je mogoče pre-
nesti na celotno območje v njegovi soseščini. Na razpotju, odprto za raz-
lične ideološke in kulturne sile, ki prihajajo z raznih strani, lahko v zavesti
svojih prebivalcev (zlasti tistih, ki pripadajo manjšinam) vzbudi občutek
usodnega vmesnega položaja. Literarni kritik Miran Košuta je slovenski
položaj obkroženosti (ali zatiranja) s strani drugih močnejših političnih su-
bjektov metaforično primerjal z dušečim objemom udava, slovenski krhki
eksistenčni položaj pa ga je spomnil na »lončeni vrč sredi železnih na vihar-
nem limesu med Tevtonijo, Romanijo in Slavijo« (Košuta 2008, 11).² Zato
je Košuta (1996, 41–42) to območje med veliko vojno opisal kot »ukleščeno
med kladivo in nakovalo zgodovine«. Medtem ko naj bi kladivo simbolizi-
ralo habsburško cesarstvo, v katerem so bili Slovenci med vojno prisiljeni
žrtvovati svoja življenja za tujo stvar obstoja monarhije, naj bi nakovalo
metaforično označevalo bližajočo se podrejenost Italiji. Po vojni so bili Slo-
venci razpeti med novo Kraljevino shs, Avstrijo in Italijo (str. 41–42).
Edinstvena zgodovinska »izkušnja dvojne kolonizacije« (Skórczewski
2006, 112)³ majhnih vzhodno-srednjeevropskih narodov, kot je sloven-
ski, ki so jih zaznamovali tako zahodni (italijanski fašizem) kot vzhodni
(srbski unitarizem) imperializmi, je njihovim predstavnikom vdihnila po-
sebno »postkolonialno občutljivost« (Cavanagh 2003, 67). Ta jih je spod-
bujala, da so se identificirali z drugimi koloniziranimi ljudmi⁴ v različnih

² Glej tudi Košuta (2005, 147).
³ Avtor se je v tem primeru skliceval na poljsko književnost, vendar je ta koncept mogoče
širše uporabiti tudi za druge vzhodno- in srednjeevropske kulture.
⁴ Kot je poudaril Kosovel (2012, 65), »šele v mogočni falangi vseh zatiranih je naša rešitev. Kaj-
ti le tisti, ki so zatirani, lahko čutijo in ustvarijo novo pravico, nov svet, zgrajen za človeka.«
»Milijoni ljudi trpijo po kolonijah, po zasedenih pokrajinah, milijoni narodnih manjšin so,
ki še ječijo pod železno peto evropskega kapitalizma, ti milijoni nam dajejo moč. Naši bratje
so, čeprav jih ne poznamo, čeprav so ti zatirani Italijani, ali Madžari, ali Slovenci, ali Nemci,

336