Page 320 - Tomajci

Meta Remec

»Interregnum«
S kapitulacijo Italije v septembru 1943 je nastopilo vmesno obdobje, ki je
trajalodopriključitve Primorske kJugoslavijileta1947invkaterem so
šolske sestre prevzele celoten šolski prostor v Tomaju. Okrožnica Naro-
dnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo, ki jo je 22. oktobra 1943
podpisal France Bevk v vlogi pokrajinskega referenta za prosveto in propa-
gando, je okrožnim narodnoosvobodilnim odborom naročala, da odprejo
šole s slovenskim učnim jezikom v posameznih vaseh, kar pa se je po mno-
gih vaseh samoiniciativno zgodilo že prej. V skladu z okrožnico nos je
veljalo, da naj se za obnovo šolstva uporabijo vse kadrovske sile, ki so na
razpolagoin kine nasprotujejo of. Slednje somoralesestrešedokazati,
vendar so bili ob dejstvu, da je na tržaškem in goriškem Krasu v šolskem
letu 1943/44 poučevalo 18 kmečkih deklet, dve kmečki gospodinji, sedem
dijakov, štirje duhovniki, pet uradnic, ena trgovka, ena pletilja, ena šivilja,
en knjigovez, en šofer, dva kamnoseka ter zgolj deset kvalificiranih učite-
ljev, njihovo znanje in izkušnje še kako dragocene (Zdešar 1951, 195; Pahor
1974,9–10).Italijanščina je preprostoizginila iz učnega procesa, sestrese
ponovno podpisujejo s svojimi slovenskimi imeni in fašizem nenadoma iz-
puhti, kot da ga nikoli ne bi bilo (pak, 150, 2, 1; žat, ak, t, 3, 623).
Kljub trudu šolskih sester je vojna na njihovo delo vseeno vplivala (pak,
818, 1, 5):

Voktobruni nihčemogelmisliti nazačetekpouka–zaradi gibanjabe-
gajočih vojakov, internirancev, zaradi nastopov nemškega vojaštva in
podobnih dogodkov. Ko se je ozračje nekoliko umirilo, so se učiteljice
z veseljem lotile dela in sporazumno s starši začele pouk 15. novem-
bra po 21 letih zopet v lepšem domačem jeziku. Tega so bili veseli vsi,
starši, učiteljice in otroci. Sestre so prevzele vse šole v tomajski obči-
ni: samostansko, deško tomajsko in avbersko.

Na zgodovinski seji pri nekdanjem tržaškem prefektu Brunu Coceaniju,
ki je potekala 3. decembra 1943 in kjer se je zbralo 33 županov s celotnega
območja, je bil prav tomajski župan Bojan Ravbar tisti, ki je jasno povedal,
da so pouk v slovenščini organizirali samoiniciativno, na zahtevo staršev,
saj naj nihče ne bi več hotel slišati o italijanščini, da so izobraževanje pre-
vzele redovnice in da »si pomagajo kakor vedo in znajo«, tudi če za pouk
nimajo nikakršnih učnih gradiv (žat, ak, t, 3, 623). Poleg domačih deklic
so sestre med vojno sprejemale tudi dečke in vojne sirote, otroke iz Čabra
ter obolele otroke iz Gonarsa, poleg rednega dela pa so sestre že med vojno

318