Page 318 - Tomajci

Meta Remec

Njihov položaj se je sicer poslabšal že v šolskem letu 1934/35, ko jim je
občinski tajnik Roberto Pellegrino zasegel zvezke s slovensko vsebino ter
jih prijavil kvesturi v Trstu, češ da naj bi izvajale ilegalno slovensko šolo.
Večina krivde je sicer padla na župnika Kjudra, sestre pa so si zapravile še
tisto malo ugleda in zaupanja, ki so ga pred tem imele (žat, ak, t, 2, 490).
Slednje je bilo za oblast dokaz, da so ves čas igrale dvojno igro in da nji-
hova lojalnost režimu ni bila iskrena. Šoli je takrat tudi grozilo zaprtje: ob
inšpekcijskem pregledu je bilo namreč ugotovljeno, da sestre italijanskih
oblasti nikoli niso zaprosile za koncesijo in da so se zanašale na pravice, ki
so jim bile podeljene že pod prejšnjim režimom. Na stran šolskih sester se
je postavil škof, ki je zastavil ves svoj vpliv pri šolskih oblasteh in zagotovil,
da pouk in sploh celotno življenje v samostanu poteka v italijanščini ter da
bo tako tudi ostalo, da redovnice in učenke molijo zgolj v italijanščini in la-
tinščini, da vsako soboto redno izvajajo fašistične aktivnosti, da so sestre
nepogrešljive za neoporečno moralno vzgojo na Krasu ter da jim je mogoče
popolnoma zaupati (ast, 78, 24, 719).
Za ohranitev zasebne dekliške šole se je zelo aktivno angažiral župnik
Kjuder, ki je pritiskal na starše, naj izberejo samostansko šolo, včasih tu-
di nestrpno in osorno. Ena od užaljenih mater je o tem poročala učitelju
Ervinu Verdelagu, ki je o tem o obvestil oblasti in Kjudra ponovno spravil
v težave. Predsednik šolskega sveta prav tako ni več sprejemal argumen-
tov staršev, da dekleta vpisujejo v zasebno šolo, ker se tam naučijo »veliko
lepih in uporabnih stvari ter lepega vedenja«, ter je take izjave označil za
žalitev, saj naj bi javna šola ponujala vse to in še več (ast, 78, 24, 719). Izva-
janje osnovnošolskega programa so po tem zapletu sicer nadaljevale, večje
težave pa so imele z izvajanjem kmetijsko-gospodinjskega nadaljevalnega
programa, ki ni bil v skladu z italijansko zakonodajo, za sestre pa je bil izje-
mno pomemben, ker jim je prinašal redne dohodke, s katerimi so pokrivale
tudi svoje druge aktivnosti (ast, 78, 24, 719).
V očeh oblasti je šlo za realno in otipljivo nevarnost: 24 sester, 150 učenk,
od katerih jih je 50 stalno bivalo v samostanu, so dojemali kot potencialno
žarišče protiitalijanske dejavnosti, zato se je provveditore Reina nagibal k
odločitvi, da bi sestram prepovedal izvajanje pouka (Apollonio 2004, 204).
Sestre in njihov pouk je tudi Grazioli označil za enega zadnjih ostankov re-
sistenza linguistica e di razza (»jezikovnega in rasnega odpora«), samostan
pa za roccaforte dello slavismo (»trdnjavo slovanstva«), kar pa je bilo ob mol-
ku vseh izjemno težko dokazati – slovenščina naj bi bila v samostanu tako
vsespristona, da so se je kmalu naučile tudi tiste gojenke, ki je prej niso
govorile (ast, 78, 24, 719). Šolski inšpektor je bil mnenja, da se javna šola
bije neenak boj proti trdnjavi nacionalizma ter da učenke nikakor niso bile
316