Page 319 - Tomajci

Vzgoja in prevzgoja

deležne programa, ki bi bil jezikovno, rasno in politično izenačen s pro-
gramom javne šole (ast, 78, 24, 719). V Tomaju naj bi bila italijanstvo in
fašizem ponižana pred slovanstvom, generacije mladih žensk pa uničene,
česar pa si niso smeli dovoliti (ast, 78, 24, 719). Inšpektor je učitelje v javni
šoli imenoval »patrulja« in pričakoval, da bodo nad sestrami izvajali stalen
nadzor (ast, 78, 24, 719). Pred dokončno odločitvijo je šolski skrbnik prosil
za mnenje vodjo kraške Milizie volontarie per la sicurezza nazionale (Pro-
stovoljna milica za državno varnost) Emilia Graziolija. Grazioli je poročal,
da je 22 aktivnih redovnic na prvi pogled živelo in dihalo s fašizmom in z
italijanskostjo. Na zunaj naj bi vse delovalo brezhibno, popolnoma v skladu
z zakonom. Sestre so napisale vsa poročila, izvedle ves program, učenke so
dosegale vse cilje, pouke je potekal v italijanščini, učiteljice so bile odlične
in vse skupaj je potekalo precej bolje kot v tomajski javni šoli. V učilnicah
je opazil sliki kralja in duceja, učiteljice so pozdravljale z rimskim pozdra-
vom, učenke so bile v celoti včlanjene v dekliške fašistične formacije in so
se udeleževale vseh prireditev. Vse je bilo tako brezhibno, da je vzbujalo
dvom in nelagodje. Za fasado popolnosti se je namreč skrivalo dejstvo, da
so se po koncu pouka tako sestre kot učenke vrnile k slovenščini in prve
drugih očitno niso kaznovale, če so v šoli uporabljale slovenščino za med-
sebojno komunikacijo. Dekleta so se vključevale v Marijino družino in ne
med Mlade Italijanke, uporabljale so slovensko knjižnico, po Graziolijevem
mnenju pa je bil zlasti zaskrbljujoč kvaren vpliv župnika Albina Kjudra, ki
je vsak dan vsaj trikrat pripešačil v samostan in ki je zagotovo sooblikoval
njihovo »slovansko vzgojo«. Ker osnovnošolskega programa ni bilo mogo-
če ukiniti kar mimo zakona, je Grazioli svetoval strožji nadzor in skrb vseh,
da bi ta dekleta na koncu šolanja lahko postala Italijanke in fašistke (ast,
78, 24, 719).
Šolski svet se za zaprtje ni odločil, saj bi sicer moral zagotoviti šolanje za
skoraj 150 deklet, so pa v sodelovanju s šolskim inšpektoratom dovoljenje
izdajali samo za eno leto. Sestre so se na redne preglede očitno pripravile
in že od Graziolijevega obiska do obiska inšpektorja so iz stavbe izginile
vse slovenske knjige ter vsaka korespondenca, ki bi nakazovala povezave z
matično hišo v Mariboru. Sestre kljub trudu niso dobile dovoljenja za in-
ternat, gospodinjski nadaljevalni tečaj pa je bil ves čas v negotovosti, saj
so obstajali močni indici, da so sestre vse skupaj izvajale v slovenščini. Če
zasebne šole po zakonu ni bilo mogoče kar ukiniti, so izdelali načrt, ka-
ko bodo učenke z načrtno propagando postopno preusmerili v javno šolo,
jezikovno čistost pa bi najlažje dosegli z dodajanjem italijanskega učnega
kadra in italijanskih učenk, ki bi bile pozorne na dogajanje v samostanu
(ast, 78, 24, 719).
317