Page 313 - Tomajci
P. 313
Vzgoja in prevzgoja
šolski diskurz so vstopali izrazi, kot so boj, sovražnik in poraziti. Vojna je
bila ves čas v zraku, saj je vladalo prepričanje, da bo prej ali slej treba po-
praviti krivice, ki so se Italiji zgodile v prvi svetovni vojni. Učenci so bili
obdani z uniformami, poveličevali so padle heroje in bili vzgajani v duhu,
da se bodo morali nekoč tudi sami žrtvovati in se boriti. Ta čustva so bila
še bolj poudarjena ob začetku vojne v Abesiniji in leta 1935 so vsebine z
vojno tematiko dokončno preplavile šolski prostor ter učni proces. V šoli
so pripravili poseben Kotiček za cesarstvo ali Parete dell’impero, kjer so na
posebnem mestu izobešali podobe iz Etiopije in zmagovite vojske, zemlje-
vide ter fotografije glavnih poveljnikov (pak, 153, 3, 54). Učenci so domov
odnašali izobraževalne knjižice z naslovom Non si sa mai (Nikoli se ne ve),
ki so osveščale, kako ravnati v primeru napada s kemičnim orožjem, morali
pa so jih jih prebrati tudi staršem, ki še vedno niso znali italijansko (pak,
153, 3, 43; 44). Natančno so spremljali odhod vojakov v Abesinijo, njihovo
napredovanje na zemljevidih, obiskovali maše za padle vojake, poslušali ra-
dijske oddaje o vojni ter brali berila o hrabrosti italijanskih vojakov (pak,
153, 3, 46). Ob dejanskem izbruhu spopadov je učiteljica zadovoljno zapi-
sala: Buoni figlioli questi miei scolari (»Dobri otroci, ti moji učenci«). Sami so
namreč razmišljali, kaj vse bi lahko oni naredili za duceja in domovino ter
ob tem zapisala (pak, 153, 3, 47): »Če bomo vztrajali pri tej vzgoji bo tudi
družinsko okolje kmalu italijansko in fašistično«.
Ob pravi evforiji, ki je je bila deležna vojaške ekspedicija v Abesinijo, pre-
seneča, da je izbruh vojne bližje domu, med letoma 1939 in 1941, v šolskih
poročilih komaj omenjen. Zdi se, da je bil provveditore Reina nepripravljen,
saj so učitelji prva navodila, kako ravnati, dobili šele z okrožnico 12. decem-
bra1940,kojeitalijanskavojskažebeležilaprveporaze.Načrtnapropagan-
da v šolah se je tako začela z večmesečno zamudo, pred tem pa je bilo osve-
ščanje v veliki meri prepuščeno iniciativnosti vsakega učitelja (Andri 1984,
47–48). Informacije so prilagodili starosti otrok: mlajšim so predvsem ope-
vali herojskost italijanskih vojakov in jim vojno predstavljali kot spopad
med dobrim in zlim, starejši pa so že prebirali tudi vojni bilten z naslovom
Bolletino di guerra in z učiteljem komentirali novice v dnevnem časopisju
(Andri 1984, 49). Ob napadu na Jugoslavijo vojna ni bila več nekaj odda-
ljenega, nekaj, kar se dogaja drugim, ampak je postala otipljiva. Učenci so
bili obveščeni, da se je začel zmagoviti pohod na Jugoslavijo, v katerem,
kot je bilo sporočeno učencem, »sodelujemo tudi mi, Italijani«. Pojasnjeva-
li so jim odnose z Jugoslavijo ter skupaj z učenci spremljali padce Ljubljane,
Zagreba in Beograda. Učitelj je skupaj z učenci razpravljal o pravicah Italije
do Dalmacije in Istre ter drugih ozemelj, ki jih naj bi jih zasedla italijan-
311

