Page 298 - Tomajci

Meta Remec

ka in zmagovita, skrbela za vse svoje državljane, ne glede na nacio-
nalnost.

Preberemo lahko (Italico 1919, 109–110):

Ti kraški Slovani za Italijo ne predstavljajo [...] težko rešljivega ra-
snega problema. Že po naravi so krotki in miroljubni, poleg tega pa
so bili vedno zelo navezani na mesto [Trst], pri čemer so vedno spo-
štovali njegov italijanski značaj, in niso postavljali absurdnih zahtev,
dokler jih niso k temu napeljali nepridipravi iz Kranjske in Hrvaške,
ki so zasedli kraške šole in cerkve.

Ker naj bi se zavedali lastne kulturne manjvrednosti, ni bilo pričakova-
ti, da bodo izražali posebne zahteve. Z načrtnim delom naj bi stvari hitro
dosegli svoje cilje, pri tem pa je jasno izraženo, da bo glavna opora nove
italijanizacije prav šola (Italico 1919, 109–110).
Avstrijska zakonodaja je na zasedenem ozemlju veljala vse do podpisa
rapalske pogodbe 12. novembra 1920 in razglasitve priključitve 5. januar-
ja 1921, tudi potem pa so jo zgolj postopno nadomeščali z italijansko. Pred
tem so mednarodne konvencije namreč določale, da je moral začasni zased-
beni režim ohraniti upravno strukturo Habsburške monarhije, kar je velja-
lo tudi za deželne šolske svete, ki so predstavljali najvišjo šolsko oblast za
nadzor nad ljudskimi šolami, ter njim podrejene okrajne in krajevne šolske
svete. Nova oblast je te šolske svete dojemala kot pomembno oviro dokonč-
ni integraciji novih provinc, zato ne preseneča, da je bil eden od prvih spre-
jetih sklepov po podpisu Rapalske pogodbe, že novembra 1920, razpustitev
dotedanjih krajevnih in okrajnih šolskih svetov. V skladu s prepričanjem,
da bo izobraževanje v določenem jeziku neizogibno vodilo v ponotranje-
nje nove nacionalne ideje in identitete, so osnovali novo organizacijsko in
kadrovsko strukturo, ki naj bi omogočila hitrejšo italijanizacijo in uvelja-
vitev teženj nove oblasti (Pejić 2024, 1–2; Černe 2023, 246–247). Po vzponu
fašistične stranke na oblast v letu 1922 je nato sledila reforma šolskega sis-
tema, znana kot Gentilejeva reforma, ki je pomenila konec poučevanja v
slovenskem jeziku in je učiteljem dodelila osrednjo vlogo pri vodenju njiho-
vih učencev v boj za italijanstvo (pak, 153, 3, 44). Vlogo prejšnjega šolske-
ga sveta je prevzelo Kraljevo šolsko skrbništvo s sedežem v Trstu (Reggio
Provveditorato agli studi), ki je svojo pristojnost razširilo tudi na Furlanijo
in Zadar. Skrbnik, Palermčan Giuseppe Reina, ki je bil podrejen ministr-
stvu za izobraževanje, je s pomočjo šolskih nadzornikov nadziral javni in

296