Page 294 - Tomajci

Meta Remec

v deležu otrok, ki zaradi bolehnosti, majhnosti in nerazvitosti niso obi-
skovali pouka (pak, 154, 1, 1; 2; 3). Po podatkih za leta od 1892 in 1898 je
šolo obiskovalo med 90 in 95 vsake generacije, ostali pa so iz različnih
razlogov ostajali brez izobraževanja (žat, ak, t, 3, 611). Učitelj je imel pri
teh presojah precej proste roke: njegovo mnenje je sicer moral potrditi še
Cesarsko-kraljevi šolski svet, ki pa je navadno sledil učiteljevi presoji. Uči-
telj je na podlagisvoje presojeotrokaoznačil za nerazvitegainobpristanku
staršev prenesel njegovo všolanje za eno leto, v primeru očitnejših okvar
pa otroka sploh niso všolali. Po podatkih glavnega imenika učencev v šol-
skem letu 1891/92 naj bi bilo šoloobveznih 255 otrok, v imeniku pa jih je
vpisanih 275, saj so se učenci priseljevali tudi od drugod. Od 255 šoloobve-
znih tomajskih otrok jih je šolo v Tomaju dejansko obiskovalo 233, ostali
pa so bili označeni za preveč bolehne in telesno okvarjene. Zelo zanimiv je
tudi podatek, da je med vpisanimi učitelj našel kar 26 duševno »slabo raz-
vitih« ali »popolnoma nerazvitih« otrok, za katere uporablja poimenovanje
»slaboumni, a za izobrazbo sposobni šolski otroci«, katerih izobraževanje
je bilo zelo kratke sape (pak, 154, 1, 1; 2; 3, 4; 8).² Zdravniško mnenje in
spričevalo je bilo potrebno zgolj v primerih, ko diagnoza ni bila jasna, sicer
pa je učitelj zgolj obvestil šolski svet, ki je odločitev potrdil (pak, 154, 2;
17; Šolski red za učence in učenke ljudskih šol 1907, 5). Učitelj si je jemal pra-
vico, da je odločil, da je otrok premalo duševno razvit ali »splošno duševno
slabo razvit«, da bi bil lahko ocenjen, viri pa ne razkrivajo, na podlagi česa
je učitelj otroka proglasil za duševno (zelo) slabo razvitega. V učiteljskem
časopisu Rassegna scolastica se leta 1906 sicer pojavljajo opozorila, da je
večina otrok, ki dobijo oznako prizadetosti, zgolj neprimerno ali kar pod-
hranjenih, zanemarjenih, bolehnih in izčrpanih od dela, česar pa iz zapi-
sov tomajskih učiteljev ni mogoče niti potrditi niti zanikati (De Rosa 1991,
352). Iz zaznamkov »vsled bolezni ne obiskuje šole« in »vsled bolezni ni za
šolo sposobna« ne izvemo, za kakšne težave sploh gre. Otroci z razvojni-
mi težavami niso bili deležni posebne pomoči ali posebne obravnave, nekaj
pozornosti so posvečali le odpravi govornih napak, saj so se učitelji udele-
ževali tečajev »pobijanja jecljanja« (pak, 154, 1, 7; 8). Sklepanje o razvitosti
otrok glede na njihove akademske dosežke se izkaže za nemogoče in zelo
spolzko početje, saj niso bili redki otroci, ki so svojo šolsko obveznost za-
ključili pri 14 letih, dejansko pa niso napredovali iz razreda v razred in so

² Obstaja tudi obraten primer: malega Srečka Kosovela so všolali takoj, ko je dopolnil pet let,
saj je izkazoval izjemno nadarjenost in ljubezen do šole (žat, šk, 1914/15). Več o njem v 9.
poglavju v tej knjigi.

292