Page 290 - Tomajci

Meta Remec

stobacesarju (pak, 153,1,1;2; žat, šk 1881; DeRosa1991, 323; 1998, 18).
Preko beril, petja pesmi in drugega ustvarjanja so učenci spoznavali, da
so Slovenci znotraj avstrijskega cesarstva, vendar v tej narodni zavesti ni
bilo nič prevratnega in subverzivnega, ti dve identiteti se nista izključevali.
Učencem niso prikrivali obstoja nacionalnih skupin, vendar so poudarjali
tisto, kar je povezovalo (pak, 153, 1, Razrednica 1905-1906; Pejić 2024, 6–7).
Tudi ko so se učili o slovanskih svetnikih Cirilu in Metodu, »slovenskih re-
kah« in »slovenskih pokrajinah« Kranjski, Koroški in Štajerski, predvsem
pa o »Primorski«, pri čemer je bila nacionalna identiteta že jasneje izra-
žena, v učnih vsebinah še vedno ni mogoče zaznati želje ali nuje po kon-
frontaciji z drugimi narodi (pak, 154, 2, 18; Pejić 2024, 8). Skupno identite-
to so gradili z berili o »Avstrijsko-Ogrski monarhiji« in njenih prebivalcih,
o cesarju Francu Jožefu, drugih deželah cesarstva in s tematikami, ki se
tičejo zgodovine, kar naj bi oboje budilo patriotična čustva in zavedanje
pripadnosti skupnemu cesarstvu. Teme pri pouku zgodovine imajo naslov
»Ljubezen do domovine«, učenci berejo o velikih vladarjih iz preteklosti,
zlasti modri vladarici Mariji Tereziji in Jožefu ii., o tem, kako so narodi
skupaj premagali Turke, pojejo pesmici »Cesarska pesem« in »Vojak bi rad
bil vsak«. Slovenska oz. slovanska identiteta znotraj monarhije je bila izra-
žena subtilno, npr. preko načina zapisa cesarjevega imena – Franz se spre-
meni v Franca Jožefa, nato v Frančiška ter nazadnje v Frana Josipa – pa
tudi preko šolskih nalog, ki so imele vse jasnejše naslove, npr. »Kdo sem?
Staršev sem slovenski sin« (pak, 154, 2, 18; pak, 154, 2, 21; pak, 154, 3, 41;
žat, šk 1901/02; De Rosa 1991, 379).
Pripadnost isti državi in dinastiji ni bila niti za trenutek pod vprašajem
niti ob izbruhu prva svetovne vojne, ko so še posebej poudarjali pomen lo-
jalnosti dinastiji in domovini. Učence so spodbujali k aktivni pomoči vo-
jakom, odrekanju za vojne namene, molitvam za vojake na fronti in za
končno zmago njihove vojske, ki se je borila za pravo in pravično stran.
Na Krasu so imeli učenci vsakodnevni stik z vojaki različnih narodnosti, ki
so bili vsi »naši«, če so se le borili za cesarja, in so si vsi zaslužili občudo-
vanje, pomoč ter hvaležnost. Cesarju je bilo ljubezen in zvestobo mogoče
izraziti na različne načine: 13- in 14-letni dečki z delom na polju, da so na-
domestili moške, ki so odšli na fronto, ostali učenci pa s skrbjo za njegove
vojake. Patriotizem je bil merljiv: bilo ga je mogoče izraziti v kilogramih na-
branih hrušk za ranjence, količini nabranega in posušenega čaja za vojaške
kuhinje, količini zbranega odpadnega železa in drugih kovin ter spletenih
nogavic in celo nabranih kosteh za v vojni vojni oslepele vojake (žat, šk
1914/15; De Rosa 1991, 381; 2015, 104–106).

288