Page 292 - Tomajci

Meta Remec

Vsakodnevna veriga poveljevanja je bila tradicionalna in jasna: učitelju
so morali otroci izkazovati »pokorščino in ljubezen«, učitelj je bil nesporna
avtoriteta, kipajerazumelapotrebe staršev innjihove potrebepodelovni
sili na domačih posestvih, zato se je pouk prilagajal delu in ne obratno. De-
lovanje v praksi je bilo odvisno od učitelja do učitelja in od kraja do kraja
ter seveda njegove velikosti. Težko si je namreč predstavljati, da bi učitelj v
mestnem okolju lahko na podoben način nadzoroval učence in njihovo ži-
vljenje ter delo, kot je to počel učitelj v Tomaju. Zlasti legendarni tomajski
učitelj Anton Benigar, ki je v kraju poučeval kar 35 let, je bil znan po tem,
da se njegovo delo še zdaleč ni omejevalo na učilnico in si je jemal pravico
do aktivnega poseganja v življenja otrok: beležil si je stanje v družinah, se
zanimal za otroke in njihov razvoj, vzroke za njihove izostanke. Prav iz teh
beležk se nam izriše vsakdanjik otrok, odgovornosti, ki so jih prevzemali,
delo, ki so ga opravljali, razmere v katerih so živeli, nasilje, ki so ga doživlja-
li, vendar pa nam viri ne ponujajo informacij o tem, ali, kako in če sploh je
učitelj ravnal ob takih razmerah: ali jih je zgolj beležil ali je tudi ukrepal. Iz
njegovih poročil ni opaziti, da bi nastopal v vlogi zagovornika otrok niti da
bi se posebej zavzemal za izboljšanje njihovih razmer ali poskušal ukrepati
ob ponavljajočih se izostankih iz šole ali prisiliti starše, da bi prevzeli svojo
odgovornost (pak, 154,1,7;DeRosa1991, 273).
Učitelji v Tomaju so bili očitno avtonomni tako na področju vzgoje kot na
področju izbire učnih vsebin. V učni proces so vključevali vsebine, ki naj bi
učence zanimale, ter znanja in veščine, ki naj bi jim koristili pri njihovem
bodočem delu. Učitelja Antona Kosovela¹, ki je po Benigerju tudi močno
zaznamoval generacije učencev v Tomaju pa tudi vas v celoti, je še posebej
vodila misel, da bodo učenci v prihodnosti morali biti nosilci moderniza-
cije kmetij. Odnos do okolja je bil izrazito utilitarističen: poučeval jih je,
kako pospešiti kmetijsko proizvodnjo, kako zatreti škodljivce, nagrajeval
jih je za lovljenje škorcev, rjavih hroščev in kobilic. Izbiral je berila Naše
gnojišče, Naše stranišče, Priprava gnoja, Obrezovanje sadnega drevja, na to te-
mo jim je pripravljal različne učne vsebine in naloge ter jim dajal možnost,
da pridobljeno znanje preizkusijo tudi v praksi, in jim ponujal več kot le
opazovanje. Slednje ni bilo vedno v navadi, saj je obstajal strah, da bodo
učenci drevesa ali trte trajno poškodovali. S tem je pomembno nadgradil
teoretično znanje, ki so ga učenci dobivali pri pouku ter med občasnimi
predavanji, ki so jih od šolskega leta 1883/84 izvajali »popotovalni učitelji

¹ Več o njem in njegovi družini, še posebej o sinu Srečku Kosovelu, glej v Cencič (2014) ter v
9. poglavju.

290