Page 288 - Tomajci

Meta Remec

na podeželju predstavlja posebnost, saj je poleg redne javne šole v kraju
obstajala tudi zasebna dekliška šola, ki so jo vodile šolske sestre, ki so po-
leg osnovne izvajale tudi srednjo strokovno šolo, kmetijsko-gospodinjsko
šolo ter internat (pak, 154, 1, 1). Slednje omogoča primerjavo med učnim
procesom v javni in zasebni šoli v različnih obdobjih ter različnih politič-
nih sistemih pa tudi primerjavo učnih vsebin, ki so bile na voljo dekletom
in fantom, njihovega izobraževalnega procesa ter življenja izven šolskega
časa.
Poleg tega so Tomaj in njegove šolske ustanove odlična študija primera
sprememb, ki jih je doživelo prebivalstvo območja zgolj v obdobju nekaj
desetletij, prilagodljivosti, ki so jo morali ob tem izkazati, in njihovega od-
ziva na ponavljajoča se obdobja negotovosti ter preživitvenih strategij, ki
so jih vedno znova razvili v nestabilnih časih. Razmere so se namreč tako
hitro spreminjale, da jim je komaj mogoče slediti: relativno mirnemu ob-
dobju ob koncu 19. stoletja in pred prvo svetovno vojno je sledilo obdobje
vojne, ki je zagotovo vplivalo na učni proces, ga spreminjalo in prekinjalo,
temu pa obdobje negotovosti neposredno po prvi svetovni vojni, ko je še
zaznati zmeren optimizem, da bo mogoče tudi v novem državnem okviru
nadaljevati podobno kot pred vojno oz. zgolj z manjšimi dodatki, s sloven-
ščino kot učnim jezikom in z italijanščino kot enim od učnih predmetov.
Hitro zaostrovanje fašističnega nasilja je take želje kmalu pokopalo, pri-
mer Tomaja pa nam še enkrat več pokaže, da je bila implementacija držav-
nih uredb odvisna predvsem od osebe na terenu – tako v primeru učitelja,
ki je italijanizacijo imen in fašizacijo učnega procesa vzel še kako resno in
jo izvajal še bolj zagreto, kot je bilo predvideno (žat, ak, t, 3, 623), kot
tudi učiteljev, ki so si po letu 1948 prizadevali za socialistično preobrazbo
in prevzgojo.

»Cesar«, »Bog« in »očetnjava«
Šolske ustanove v Tomaju so bile nadpovprečno raznolike: že v 18. stoletju
naj bi tomajske otroke poučevali kaplani, javno veljavno izobraževanje pa
naj bi se nato začelo leta 1822. Prebivalstvo, ki naj bi bilo do takrat »intelek-
tualno slabo razvito«, naj bi bilo nad šolanjem že od začetkov navdušeno,
saj si je od njega obetalo napredek in razvoj, učenci pa naj bi med seboj na-
ravnost tekmovali v tem, kdo bo dosegal boljše uspehe. Navdušenja očitno
ni pokvarilo niti dejstvo, da je šolanje sprva potekalo v nemščini ter šele
od leta 1838 bodisi v slovenščini in nemščini ali zgolj v »milem maternem
jeziku«, slovenščini. V šolo so v enaki meri vključevali tako dečke kot de-
klice, ki pa so se v šoli dodatno učile ročnih del (ast, cf, e, 820.07, 1823;

286