Page 176 - Tomajci
P. 176

Aleksander Panjek


               v rihemberškem gospostvu le pet let poprej (1919–1920) v našem procesu
               običaj ustnegasklepanjakupoprodaje nepremičninmed kmetiizpričankot
               živ in veljaven. Tu je namreč povsem jasno, da uradne formalnopravne ure-
               ditve sploh niso potrebovali, saj so že imeli svojo (ustno), in to dodelano
               ter delujočo.¹²
                 Zdaj vemo, da so imeli kmetje na Krasu svoj vzporeden, običajen sistem
               z natančno določenimi pravili, ki so se ga držali in jim je omogočal samo-
               stojno medsebojno kupoprodajo nepremičnin.¹³ To pa je že precej več od
               dosedanjih ugotovitev, ki so sicer že napeljevale v to smer: v mislih ima-
               mo tako tiste, ki smo jih zgoraj navedli med razlogi za neuspeh uvajanja
               kupnega prava (nepremičninski promet med kmeti je »potekal ne glede
               na pravno-formalno obliko posesti«), kakor tistih, ki v taki praksi razbi-
               rajo odsev druge dimenzije, in sicer (pravnih) prepričanj, ki so domovala
               vkmečkidružbiin kulturi. »Tudi če je zemljo posedovalvobliki zakupa in
               ne na podlagi kupnega prava, jo je kmet dojemal kot svojo, jo kupoval, pro-
               dajal, izmenjeval, podeljeval« (Panjek 2004, 52–54; citati posebej str. 53).
               Vilfan je menil, da uradne »pravne konstrukcije agrarnih premoženjskih
               razmerij« niso »vedno obvladovale pravnega pojmovanja samih kmetov«,
               ki so »imeli drugačne pojme kot gospodje«, in opozoril, da je posebej na
               začetku novega veka »treba torej računati z nasprotjem dveh pravnih pojmo-
               vanj agrarnih premoženjskih razmerij na hubah, gosposkega in kmečkega«
               (kar zadeva obliko posesti ter trajnost in dednost posestev) (Vilfan 1980a,
               430–431; z ležečim tiskom poudarjeno v izvirniku).

                    Ker je bilo v pojmovanju kmetovih zemljiških pravic ostro nasprotje
                    med nazori plemstva in nazori kmetov, je bil nepremičninski promet
                    med kmeti dejansko živahnejši kot bi pričakovali po splošnih nače-
                    lih kupnosti in zakupnosti. Posebno na zemljiščih, ki so jih kmetje
                    – upravičeno ali ne – imeli za prostolastna, srečujemo najrazličnejše
                    oblike pravnega prometa med živimi. [Vilfan 1980a, 442; z ležečim
                    tiskom poudarjeno v izvirniku]

                 Eno teh oblik smo tu predstavili na primeru Tomaja in lahko zatrdimo,
               da jasno dokazuje obstoj živahnega nepremičninskega trga med kmeti in
               nam ob tem dokaj podrobno ponazarja, kako je potekal. Kar želim pouda-
               riti, pajeto, da kmet vseganavedeneganilepočel vpraksi inpri temni

             ¹² V tej luči je mogoče predlagati hipotezo, da je bila uvedba kupnega prava poskus instituci-
               onalizacije obstoječega stanja in prakse.
             ¹³ V ta sklop bi sodile še dedovalne in dotalne prakse, ki jih tu ne obravnavamo.


               174
   171   172   173   174   175   176   177   178   179   180   181