Page 179 - Tomajci
P. 179

Pravda o spornem hramu v tomajskem taboru


                  ti pripoznanje Gospodarju oziroma lavdemij, ki se v ljudskem jeziku
                  imenuje Prepis. (Inveterata et lodevole osservanza e consuetudine in tut-
                  ta questa Provincia et luochi convicini è sempre stata ed è [...] procurarsi
                  la transcrittione [...] et anco pagarlalarecognitionealPatrone olaude-
                  mio, ch’in lingua volgata Praepis si chiama.)[ast, atta,204.1, 5]


               Na tejpodlagi je mogoče vnovi lučirazbratitudiocenjevanjevrednosti
             »javnoprapravnih dohodkov« gospostva in glavarstva Devin v 30. letih 17.
             stoletja v postopku njegove prodaje ter ga obenem razumeti kot dodaten
             znak, da je potekal proces prehoda v pisno registriranje prenosov nepre-
             mičnin med kmeti.


                  Komorni cenilci so o znesku od dedovanj in kupoprodaj kmetij zapi-
                  sali, da so komisarji za leto 1634 zasledili priliv v višini 7.703:3 lir (to je
                  1.712:40 goldinarjev), medtem ko je grof Thurn nato predstavil regi-
                  ster prilivov zadnjih 25 let, iz katerega je izhajalo, da je bil povprečni
                  letni priliv le malo pod 78 goldinarji. Komora grofu ni verjela in je
                  glede na »veliko število podložnikov« ta priliv ocenila na [...] 1.000
                  goldinarjev. [Panjek 2004, 32]

               Vtis je, da sta leta 1634 registriranje in plačevanje umrščin ter primščin
             na območju Devina že zelo dobro delovala, medtem ko še okoli leta 1610
             (petindvajset let pred tem) temu ni bilo tako. A to še ne pomeni, da je ustno
             sklepanje takrat povsem zamrlo in da so bile odtlej vse kupoprodaje pisne.
             To, kar se je uvajalo in uveljavljalo, je bilo pisno registriranje nepremičnin-
             skih transakcij v devinski upravi, medtem ko se je dejansko sklepanje pi-
             snih pogodb med kmeti uveljavljalo počasneje. Želja in potreba po dokazni
             vrednosti pisne kupoprodajne pogodbe sta se med kmeti uveljavljali bolj
             postopoma.
               Na podlagi dokumentacije je mogoče presoditi, da se ohranjene pisne
             pogodbe začnejo pogosteje pojavljati v drugi polovici 16. stoletja, še naj-
             prej v krajih bliže morski obali, nakar se na prehodu v 17. stoletje vse bolj
             pojavljajo tudi v notranjosti kraške planote. V samem Tomaju lahko nave-
             demo primer pisne oporoke, ki jo je Peter Skrl leta 1594 dal zapisati notarju
             Štefanu Babiču (ast, atta, 195.1.1, 3). A proces je bil dolgotrajen, vzpo-
             rednapraksaseje do nekemereohranila še globokov18. stoletje, ko sta
             npr. Simon Štok in Lovrenc Majcen leta 1771 pri Štorjah dala registrirati in
             zapisati kupoprodajo štirih njiv in treh travnikov, ki sta jo ustno sklenila
             šest let prej (1765). Tako ustna kot pisna pogodba sta predvidevali trajno


                                                                            177
   174   175   176   177   178   179   180   181   182   183   184