Page 178 - Tomajci

Aleksander Panjek

je mogoče opaziti, da je s pričevanji in z zatajitvijo ključnih prič tomajska
skupnost zapustila Ucmana v njegovem poskusu razveljavitve niza ustnih
pogodb.
S časovnega vidika je na podlagi pričevanj v procesu o spornem hramu
mogoče sklepati, da je obravnavani običaj ustne kupoprodaje veljal vsaj od
sredine 16. stoletja na območju gospostev Devin in Rihemberk, kar pomeni
na večjem delu Krasa (ne gre izključiti, da je veljal tudi v sosednjih gospo-
stvih). Na začetku 17. stoletja, okoli leta 1620, smo v Tomaju zaznali jasne
omembe prehoda od ustnosti k pisnosti na območju devinskega deželskega
sodišča (»pri nas pa je ta navada odpravljena in zdaj dajo zapisovati pogod-
be«).
V devinski dokumentaciji iz leta 1620 se najdeta še dve drugi sodni
obravnavi zadev, povezanih z ustno sklenjenimi pogodbami, ki sta leta
1620 potekali istočasno s procesom o spornem tomajskem hramu. V eni
od obeh, ki obravnava primer iz Tomaja (preglednica 4.1), sta med postav-
kami nakupa navedena tudi stroška za »vedro vina, plačano sosedom« (per
una secchia di vino pagata alli vicini), in »za en sold, odvržen otrokom za spo-
min« (per un soldo gettato via alli putti per memoria)(ast, atta, 196.1,6,
108v), kar potrjuje tako prehodno obdobje kot značilnosti obreda. Desetle-
tje kasneje (1630) pa je v najbolj oddaljenem predelu devinskega deželskega
sodišča, to je v Štorjah, v podobnem primeru zagovornik kar štirideset let
pred tem ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe doživel poraz na župan-
ski pravdi, ki je pogodbo razveljavila (ast, atta, 196.1, 7).
Po drugi strani je ohranjenih nemalo kupoprodajnih pogodb in zapisov
drugih nepremičninskih transakcij, večkrat povezanih z dolgovi, od prvega
desetletja 17. stoletja dalje, kar potrjuje, da se je prehajalo na pisno prakso.
Mednje sodi zapis kupoprodaje, leta 1613 sklenjene na domu tomajskega
župana Mihaela Škapina, s katero je že znani Just Černe za 87 dukatov
prevzel delež kmetije v Tomaju od Štefana Stankiča in žene Katarine iz Vr-
hovelj, ki jo je prodajalka kasneje izpodbijala kot ponaredek (ast, atta,
195.1.1, 1). V tem kontekstu je zanimiva navedba v sklopu obravnave spor-
nega dedovanjakmetije leta 1723, v katero stabila vpletenaMarinaMužnič
in Andrej Gruden iz Nabrežine. Argumentiranje o uveljavljeni praksi zapi-
sovanja, ki ga srečamo, je v luči do tu prikazanega mogoče razumeti bolj
kot poskus pridobivanja gospoščinskih uradnikov na svojo stran z zago-
varjanjem uradnih postopkov kot pa prikaz dejanskega stanja.

Starodavno in hvalevredno pravilo in običaj v vsej tej Pokrajini in oko-
liških krajih je vedno bil in je [...] pridobiti zapis [...] in tudi plača-

176