Page 175 - Tomajci

Pravda o spornem hramu v tomajskem taboru

premičninsko pravdo iz let 1619–1620, so komorni cenilci leta 1637 našteli
273,6 hube in navedli, da je bila vsaka od njih zasedena s »štirimi, petimi in
več« kmeti, torej razdeljena. Razkriti običaj kupoprodaje nepremičnin med
kmeti, ki ni predvideval zapisa pogodbe, je več kot očitno kmetom omogo-
čal, da so se izognili dolžni prijavi kupoprodaj in drugih prenosov posesti
gospostvu, »kar je prispevalo k temu, da nam dejanski posestni odnosi niso
vselej jasno razvidni iz arhivskega gradiva« (Panjek 2004, 34, 53). Nenazad-
nje je bil lahko veljavni običaj kupoprodaje nepremičnin med kmeti ravno
tako podlaga za ustanavljanje novih kmetijskih obratov in gospodinjstev
tudi z malo zemlje, kakršne so predstavljali takrat na Krasu po številu na-
raščajoči kajžarji in podružniki.
Podobno lahko običaj ustne kupoprodaje razumemo kot podlago oz. raz-
lago za prav tako ugotovljeni pojav, da »je promet s kmetijskimi zemljišči
med podložniki potekal ne glede na pravno-formalno obliko posesti«, kar
pomeni, da so kmetje »z zakupnimi kmetijami v praksi mogli razpolaga-
ti enako kot s kupnimi« (Panjek 2004, 53). Istega mnenja je bil že Sergij
Vilfan, ko je zapisal, da so se kmetje »upirali prevedbi in plačilu kupščine
predvsem zato, ker v zajmu po kupnem pravu niso videli posebne pridobi-
tve«, čeprav so navajali drugačne razloge (predvsem povezane z revščino)
(Vilfan 1980a, 431–435; posebej citat na str. 436). To je bil tudi eden glavnih
razlogov, zakaj je bila na prehodu iz 16. in 17. stoletje komorna pobuda za
prevedbo zakupnih kmetij v kupne, s čimer so kmetje (proti plačilu) pri-
dobili pisno formalnopravno podlago za pravico do njihove prodaje, tudi
na Primorskem le delno uspešna. Tako so na komori v Gradcu leta 1570
ugotavljali neuspeh poskusa, da bi devinske podložnike prepričali v nakup
»kupne pravice« (nem. Kaufrecht) za svojo posest. Podobno stanje so iste-
ga leta, kot je potekala naša nepremičninska pravda v Tomaju, komorni
komisarji zasledili v sosednjih gospostvih Švarcenek, Socerb in Novi Grad
(1620), kjer so podložnike neuspešno prepričevali k sprejetju kupnega pra-
va za njihove hube, saj so ti »ostajali soglasni in stanovitni v svojem od-
klonu«. Pomagali niso niti pritisk in grožnje tamkajšnjim županom (stla,
iöhks, 91, 13, 1–3).
Tudi v gospostvu Rihemberk leta 1624 so komorni komisarji poročali o
tem, kako jim kljub vloženemu naporu ni uspelo »na noben način prema-
kniti podložnikov« od nasprotovanja prevedbi zakupnih kmetij v kupne:
kmetje so kot razlog navajali svojo »revščino«, »majhnost in neplodnost
svojih zemljišč na hribovitem Krasu«, ampak tudi dejstvo, da gospostvu
niso plačevali umrščine in primščine ob kupoprodaji (stla, iöhks, 90,
11, 11–14). Slednji primer je za nas zanimiv predvsem zato, ker je ravno

173