Page 170 - Tomajci

Aleksander Panjek

prodal Kocjanu Slavcu in njegovemu sinu Filipu Slavcu-Kocjančiču. Marko-
va sinova Anton in Mihael Grahor sta zatem prodala še (očitno podedova-
ni) zgornji del stavbe, in sicer vsak svoj delež: Mihael je svoj del nadstropja
prodal Marku Zabrejcu, Anton pa drugi del Juriju Vitezu. Nato je okoli le-
ta 1615 Vitez od Filipa Slavca-Kocjančiča odkupil tudi spodnji del stavbe,
tako da je v letih 1619–1620 posedoval njen večji del, le preostalo polovico
nadstropja so si še vedno lastili Zabrejčevi.
Upoštevajoč določila običajnih ustnih kupoprodaj, ki so predvidevala
(15- ali 30-letni) rok za uveljavitev pravice do ponovnega odkupa prodane-
ga premoženja s strani prodajalčevih sorodnikov, nam dejstvo, da je Jurij
Vitez tomajski hram odkupil (»izterjal«) na podlagi sorodstvenih vezi svoje
žene, nakazuje, da je bila slednja po vsej verjetnosti v sorodstvu s prejšnji-
mi prodajalci, torej z Grahorji (ki so živeli zunaj devinske »dežele«, na ob-
močju gospostva Rihemberk). Ti so bili namreč hram prodali Slavcem, od
katerih je kasneje Vitez izterjal. To bi seveda obenem pomenilo, da so bili
sorodstveno povezani tudi Vitez in brata Grahor, kar bi bilo tudi povsem v
skladu z njihovim skupnim nastopom v procesu. Poleg tega čas Vitezove-
ga odkupa (1615) ni mogel presegati 30 let, kolikor je minilo od Slavčevega
nakupa od Grahorja, zato se nakup ni mogel zgoditi pred letom 1585.
V vsakem primeru zaplet okoli »spornega hrama« v Tomaju prikazuje
sliko živahnega nepremičninskega trga med kmeti, ki je deloma potekal
znotraj širših družinskih okvirov. Ta hiša je v sedmih desetletjih doživela
pet prodaj (enkrat kot celota in štirikrat po delih), dve dedovanji (po de-
lih) s tremi dediči ter en najem. To pomeni skupaj devet prenosov, kar je v
povprečjuedennaosemlet.Samovtridesetletju1585–1615 se ji je zgodilo
sedem kupoprodaj in dedovanj, to pa je en prenos na štiri leta. Znani sta
nam tudi ceni, po katerih je bila ista nepremičnina kupljena proti koncu 16.
in na začetku 17. stoletja, tako da ju je mogoče primerjati. »Hram« (pritli-
čje stavbe) je Kocjan Slavec po letu 1585 kupil za 20 dukatov, okoli leta 1615
pa ga je njegov sin Filip prodal Juriju Vitezu za 29 dukatov, kar predstavlja
porast cene za 45 odstotkov in povprečno stopnjo inflacije na letni ravni
v obdobju približno treh desetletij (1585–1615) v višini vsaj 1,5. Rast cen
v tem času, ki še sodi v dolgotrajno inflacijsko dobo t.i. »revolucije cen«,
sama po sebi ne preseneča, je pa zanimiva njena kvantifikacija na primeru
kmečke hiše.⁹

⁹ Ker je šlo za transakcijo, ki je temeljila na pravici do ponovnega odkupa, si je mogoče za-
staviti vprašanje, ali je bila cena 29 dukatov res in izključno tržna. A sorodstvena vez ni
povezovala takratnega prodajalca Filipa Slavca-Kocjančiča ter Jurija Viteza in v gradivu ni

168