Page 167 - Tomajci

Pravda o spornem hramu v tomajskem taboru

bolje in natančneje povedano, pomenil je enako kot pisna pogodba.⁵ Likof
s skupnim pitjem vina, ki ga je ponudil kupec, je predstavljal objavo, jav-
no obvestilo in razglasitev dogovora med zasebnikoma, ki je s tem pridobil
javno veljavo in postal (pravno) zavezujoč (z natančno določenimi pogoji)
tako za stranki kot za njuni sorodstvi, za lastno skupnost in tudi za sose-
dnje skupnosti. Javno vlogo in značaj takega likofa ter njegovih (pravnih)
posledic je obenem izražalo že samo dejstvo, da je obred potekal na vaškem
trgu, tj. na osrednjem skupnem in javnem kraju v skupnosti. V sklopu li-
kofa se je poleg tega (javno) oznanil 14-dnevni rok za umik od sklenjene
pogodbe s strani sorodnikov »v primeru, če bi to zahtevali«.
Trajnost ustne pogodbe je bila seveda pogojena s spominom. To je zago-
tavljal drug moment v obredu, in sicer kovanec, namenjen otrokom. Anton
Obersnel in Andrej Vitez sta bila zopet najnatančnejša in najnazornejša:
»odvrže se en sold in tisti otrok, ki ga ujame, si z njim počeše lase zato, da
si bo zapomnil to prodajo«; »odvrgel se je kak fičnik, ki so jih pobrali otro-
ci, da bi se spomnili teh prodaj« (si getta via un soldo et quel putto lo piglia si
pettena li capelli con esso accio si racordi di tal vendita; si gettava via un qualche
bezzo quali pigliavano li putti per ricordarsi di tal vendite). Spomin najmlaj-
še generacije je torej jamčil trajnost pogodbe, saj se je na ta način njeno
poznavanje prenašalo na naslednje rodove.
V našem primeru je v ta namen služil prijeten spomin. Soroden prenos
znanja v prihodnost z uporabo otrok kot pričevalcev in poznavalcev po-
membnih informacij skupnega značaja, v katerem pa je bil spomin manj
prijeten, je mogoče zaslediti v »običaju [ki je bil v sosednji Karniji povezan z
ritualom prehoda], dobro poznanem v Evropi tako na zahodu kot na vzho-
du,« po katerem so dečke med obhodom meja območja vaške skupnosti ob
mejnih znamenjih tepli zato, da bi jim dobesedno vtepli v glavo znanje o
tem, do kod sega ozemlje lastne skupnosti.⁶ Enak prijem je poznan tudi na
Slovenskem, kjer so dečke zlasali, potegnili za ušesa ali oklofutali, da bi si
zapomnili, kje stoji mejnik.⁷
Likof in metanje denarja otrokom kot sestavna dela kupoprodajnega
obreda izpričuje tudi povsem sočasno pričevanje Matije Kovača iz Toma-
ja, ki je leta 1620 pod prisego navedel, koliko mu je Just Černe (ki smo ga
že srečali kot pričo v zadevi o spornem hramu) plačal za »hišo oz. domači-

⁵ V tem se predstavljeni običaj in obred razlikujeta od dolenjskega primera, kjer »je likof le
znamenje sklenjene pogodbe, katere veljavnost ni odvisna od njega« (Vilfan 1996b, 365).
⁶ Bianco (1998, 214) s tam navedeno literaturo.
⁷ Baš (2004, 277, 316 in 652) (gesla V. Simič). Glej tudi že Dolenc (1938, 254).

165