Page 165 - Tomajci

Pravda o spornem hramu v tomajskem taboru

z ocenjeno vrednostjo kupec in prodajalec ceno »pohvalila«, Sergij Vilfan
pa o tej fazi v ustnih pogodbah piše, kot sledi (1996b, 364): »Dogovor (do-
konček ali zaključek) je bil sklenjen tedaj, ko sta pogodbenika sklenila roki;
navzoče priče ali posrednik so tedaj poprijeli sklenjeni roki.«
Zatem je običaj predvideval določen obred. Najprej so zazvonili cerkveni
zvonovi, kar je bil znak za to, da kupec sosede vabi na vaški trg. Ljudje so
se zbrali in kupec je prisotnim častil zapitek, ki so ga pili skupaj: temu so
rekli »likof« (oz. »popiti likof«, »plačati vino za likof«).⁴ Količina ponujene
pijače je bila točno določena, in sicer eno vedro vina v primeru nakupa hiše
ali grunta oz. pol vedra za nakup njegove polovice, kar znese kakšnih 16 oz.
osem litrov. Na likofu, torej med skupnim pitjem, so javno razglasili skle-
njeno pogodbo in na ta način z njo seznanili tako skupnost kot sorodnike
obeh strank, še posebej prodajalčevo stran. Nato je kupec v skupino na trgu
zbranih otrok odvrgel »en sold« ali »nekaj fičnikov«, otroci so se potegovali
zanje in tisti, ki so ujeli kovanec, so se z njim »počesali«: s kovancem do-
taknili glave in ga povlekli skozi lase. Tak dogodek in posebno kretnjo so
težko pozabili. V primeru kupoprodaje poslopja je k obredu sodila še nje-
gova označitev, za katero je smotrno sklepati, da se je izvajala po likofu.
Kupljeno hišo so označili tako, daso»ssekironaredilikrižpod stropom«,
po vsej verjetnosti so ga vrezali v tram.
V dveh drugih primerih, prav tako zabeleženih leta 1620 (v Tomaju in
Skopem), je ob običajni ustni kupoprodaji med stroški kupca poleg vina za
sosede naveden tudi kruh (ast, atta, b. 196.1, 6, 108v in 135r/v). Na likofu
so torej imeli vino in kruh, kot bomo nazorneje videli v nadaljevanju.
Obenem je običaj obsegal točno določena pravila. Že na samem likofu ali
ob njegovem zaključku je bilo prodajalcu in njegovim sorodnikom oznanje-
no, da imajo 14-dnevni rok za uveljavitev pravice do odstopa od sklenjene
prodaje in do ponovnega odkupa nepremičnine. »Po tem roku jim ni pripa-
dala nobena pravica več.« Kljub temu so imeli prodajalec in njegovi dediči
še dodaten rok, do katerega je bilo mogoče »izterjati«, tj. odkupiti nazaj
prodano nepremičnino. »Pri nas je navada«, kot so se izražali pričevalci, da
je prodajalec, ki je živel »v deželi«, za dobo 15 let od sklenitve »vsake po-
godbe« obdržal pravico do ponovnega odkupa prodanega objekta. Če pa se
je nahajal zunaj dežele, se je ta rok podaljšal do 30 let. Poleg navedenih je

⁴ Tu in v nadaljevanju predstavljamo samo likof ob kupoprodaji nepremičnin na Krasu v
obravnavanem obdobju. Tako tedaj in kasneje na Krasu kot drugje na Slovenskem (in šir-
še) se je likof uporabljal tudi v druge namene ter lahko imel tudi druge pomene. Prim. vsaj
Vilfan (1996b, 365–366).

163