Page 166 - Tomajci

Aleksander Panjek

bilo vnavadišedoločilo, po kateremjestranka,kijenaknadno spoznala,
da je bila v kupoprodaji »prevarana«, imela na razpolago leto dni časa za
pritožbo in odpravo krivice.
Čeprav v splošnem pri interpretiranju pomena ritualov in njihovih se-
stavin velja ohraniti precejšnjo mero previdnosti, zlasti zaradi tega, ker so
njihovi opisi, s katerimi razpolagamo, praviloma ali večinoma izpod peresa
zunanjih opazovalcev, ki do njih niso vselej imeli pravega razumevanja ali
so bili izrazito kritični, tako da so lahko zapisi zavajajoči in tudi izkrivljajoči
(Muir 2005), v našem primeru temu ni tako. Vsaj v glavnih potezah ne. To
pa zaradi tega, ker so nam sami kmetje v svojih pričevanjih opredelili po-
men posameznih sestavin obreda ob kupoprodaji nepremičnin. Možnost,
da bi bile izjave kmetov v sodnem postopku namerno pristranske ali pri-
rejene zaradi samega komuniciranja med »nizko« in »visoko« kulturo, to je
med kmečkim ustnim svetom, ki je slonelnaobičajih, in predstavniki šola-
ne pravne stroke, sicer obstaja, a jo je mogoče oceniti kot razmeroma malo
verjetno, saj so sodniški zbor, ki je sprejemal odločitve, vendarle sestavlja-
li lokalni župani, ki so bili osebe kmečkega stanu in so nedvomno dobro
poznali krajevne običajne prakse. Hkrati so se pričevalci zavestno in eks-
plicitno poslužili ponazoritvenih vzporednic med pomenom posameznih
sestavin običajnega ustnega postopka ter sklepanjem pisnih pogodb, če-
prav so njihovi opisi po vsej verjetnosti nekoliko poenostavljeni. Kljub na-
vedenemu je na podlagi našega vira mogoče dokaj natančno povzeti obred,
kot smo že videli, in ga tudi razumeti, kot sledi.
Zvonjenje vaškega cerkvenega zvona je imelo širši pomen opozorila in
predvsem sklica članov skupnosti ter nasploh prebivalcev, ki se je upora-
bljal v mnogih primerih, od preteče nevarnosti do zbora ob kmečkih upo-
rih. Tudi za sklic sosedov na likof ob kupoprodaji nepremičnine se je torej
uporabljal splošnoveljaven znak, ki je v našem primeru pomenil sklic sku-
pnosti na dogodek, ki je bil v ožjem smislu sicer zasebne narave (pogodba
med zasebnikoma), a je bil obenem javnega pomena in je tudi potekal jav-
no, v obliki skupnega obreda.
Da je bilo temu tako, so navedli sami kmetje. Šenajjasnejejeto izrazil
Anton Obersnel iz Tomaja: »na vaški trg se prinese vedro vina, ki se ga da
piti sosedom, in se jim objavi prodajo [...] in ta likof služi kot listina med
nami« (si porta in piazza una secchia di vino quale si fa bere dalli Vicini [...] et
questo licoffio serve per Instrumento tra noi). Andrej Vitez iz Šepulj se je iz-
razil podobno: »sosedom se je tudi plačalo nekaj vina za likof v znak prave
prodaje« (si pagava ancho del vino alli Vicini di Licoffio in segno di vera vendi-
ta). Kolektivni obredni moment likofa je nadomeščal pisno pogodbo oz.,

164