Page 111 - Nekatere izbrane teme in aktualna problematika šolskega svetovalnega delašolskega svetovalnega dela

Delo z nadarjenimi in talentiranimi učenci

za nadarjene učence pa lahko izpostavimo notranjo učno diferenciacijo (in-
dividualne zadolžitve učencev), izbirne predmete, dodatni pouk in interesne
dejavnosti, najmanj pa uporabo vzporednih programov, hitrejšega napredo-
vanja in raziskovalnih taborov za nadarjene ter talentirane učence (Bezić idr.
).

Notranja učna diferenciacija
Za notranjo učno diferenciacijo in individualizacijo je značilno, da ohranjata
heterogene oddelke, individualne zmožnosti, potrebe in interese učencev pa
skušata upoštevati znotraj razredov, v času rednega pouka. Predvsem gre pri
obeh pristopih za variiranje učnih ciljev, vsebin, metod in oblik dela z učenci,
ki imajo bodisi pomanjkljivosti in težave v usvajanju znanja ali pa izstopajo
v svojih nadpovprečnih sposobnostih (Strmčnik, ; ). Strmčnik navaja
več modelov notranje diferenciacije, ki omogočajo kakovostno učno indivi-
dualizacijo: (i) preferenčni modeli, kjer se s primernimi učnimi cilji, z metodič-
nimi postopki in zagotavljanjem učnega časa učencu pomaga premagovati
učne deficite; (ii) kompenzatorni modeli, kjer grezablaženjedoločenih učnih
primanjkljajev z razvijanjem drugih močnejših področij; (iii) remedialni mo-
del, kjer gre za odstranjevanje vzrokov učnih primanjkljajev in oblikovanje
spodbudnega učnega okolja (Strmčnik, ).
Bistvo notranje učne diferenciacije oziroma didaktične učne diferenciacije
je v tem, da učenci ostajajo skupaj v naravnem, heterogenem oddelku, kjer se
jim učitelj prilagaja z različno zahtevnimi nalogami, učnimi metodami, sred-
stvi idr. Pomen slehernemu učencu prilagojenih učnih metod in oblik je po-
memben tudi z vidika večje samostojnosti ter prevzemanja odgovornosti za
svoje učenje.
Heacoxova () učno diferenciacijo pouka opredeli nekoliko podrob-
neje, in sicer kot spreminjanje učnega tempa, ravni zahtevnosti in načina po-
učevanja, kar se prilagaja individualnim potrebam učencev, njihovim učnim
slogom in interesom. Pri tem izpostavi, da je učna diferenciacija dvostopenj-
ski postopek, saj je najprej potrebno analizirati stopnje zahtevnosti, izzive
in raznovrstnosti v sedanjih učnih načrtih, nato pa sledi sprememba v obliki
prilagoditev nalog ali oblikovanja novih pristopov k poučevanju na podlagi
učenčevih potreb, nagnjenj in interesov.
Glede na zgoraj predstavljeno ločimo ciljno-vsebinsko ter didaktično-
metodično učno diferenciacijo in individualizacijo. Pri nadarjenih je še po-
sebej pomembno poudariti, da se tematsko diferenciacijo izvaja v globino
in ne v širino ter da sosledno z njeno izvedbo poskrbimo za doseganje višje
naravnanih ciljev ter motiviranost učencev za delo. Pri didaktično-metodični

