Page 310 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Vesna Vojvoda Gorjan

Uvod
Koreniti preobrat v razvoju glotodidaktike TJ/J2¹ predstavlja razvoj narav-
nega pristopa in neposredne metode. V poznih 70. in zgodnjih 80. letih prej-
šnjega stoletja sta jo razvila Stephen Krashen in Tracy Terrell, in sicer metodo
poučevanja, imenovano naravni pristop. Ta spodbuja naravno usvajanje je-
zika in poudarja komunikacijo (Mezzadri, 2015, str. 30).
Raziskave potrjujejo, da so »jezikovni in kognitivni procesi učenja drugega
jezika (J2) pri mlajših otrocih večinoma podobni procesom prvega jezika«
(Brown, 2000, str. 75). Ellen Bialystok (1997) se v svoji raziskavi posveča občut-
ljivemu obdobju (angl. sensitive period) usvajanja drugega jezika. Razisko-
valka meni, da starost ni ključna pri usvajanju drugega jezika; na ta proces
ključno vpliva izpostavljenost temu jeziku. Po pregledu do tedaj opravljenih
raziskav zaključi, da ni mogoče opredeliti, kaj ključno vpliva na usvajanje je-
zika (Bialystok, 1997, str. 116). V kasnejših objavah razmišlja o možnosti, da
so otroci preprosto boljši v usvajanju drugega jezika zaradi možganov (dru-
gačna nevronska organizacija), ki jim omogočajo učenje jezika. V ospredje
poleg kritičnega obdobja postavlja tudi družbene dejavnike, ki spremljajo
usvajanje drugega jezika pri otroku (spodbudno učno okolje, poenostavljen
vnos, izobraževalne možnosti, sodelovalno učenje z vrstniki) (Bialystok in Ha-
kuta, 1999, str. 176–178).
Widdowson se v svojem delu sprašuje, katerega jezika naj se otrok najprej
uči in katera specifična znanja mora imeti učitelj jezika. »Vse kar potrebujete,
je znanje jezika in zdravo pamet« (Widdowson, 2003, str. 1). Avtor meni, da
ne glede na številne razprave prevladujoča ostaja pedagogika enojezičnosti
(str. 159). Vsled dejstvu, da je izpostavljenost TJ/J2 najhitrejša metoda usva-
janja drugega jezika, so mnogi prepoznali prednosti rabe TJ/J2 pri jezikov-
nem pouku. Tako je npr. Macaro (2011, str. 531) prepričan, da »poučevanje, ki v
celoti poteka preko ciljnega jezika, omogoča učečemu se nepredvidljivo iz-
kušnjo in razvija lasten vgrajeni jezikovni sistem«. Učitelj je v razredu tisti, ki
učečim se ponudi možnosti uporabe ciljnega jezika ne le v procesu pouče-
vanja, temveč tudi v upravljanju razrednih dejavnosti (Chaudron, 1988). Tudi
Turnbull (2001, str. 532) meni, da je treba učeče se izpostaviti ciljnemu jeziku,
predvsem ko ti nimajo možnosti izpostavljenosti temu jeziku izven razreda.
Brown (2000, str. 40) meni, da je učiteljev pogled na jezikovno pedagogiko
izjemnega pomena; učiteljev pristop do jezikovne metodologije poučevanja
je teoretično racionalen in vpliva na vse, kar učitelj v razredu naredi, tudi na
izbiro jezika.
»Sodobni pouk drugega jezika temelji na načelih komunikacijskega pri-

¹ V besedilu uporabljamo kratice J1 za prvi jezik, J2 za drugi jezik ter TJ za tuj jezik.
310