Page 185 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Pomen trajnostnih socialnopedagoških pristopov

trebe posameznika še naprej ostaja prisoten v njegovem življenju, vendar se
obenem postopoma in premišljeno umika (prim. Bufon Jakončič in Horvat,
2019).
Vokvirupodporeobprehoduiz SCvsamostojno življenjeveljaopozoriti še
na manko pomoči staršev, saj so se morali vsi respondenti, kot kažejo ugoto-
vitve raziskave, z izzivi v procesu osamosvajanja spopadati brez njihove ne-
posredne pomoči (R5: »Jaz osebno se žal nisem mogla z vprašanji obračati
na starša.«). Mladostniki, nameščeni v izvendružinskih ustanovah, kot že iz-
postavljeno, v večini izhajajo iz družin, ki jim niso sposobne nuditi varnosti in
opore, temveč so prej del težav kot pa rešitve (Kreft Toman, 2017). Prav tako
se razmere v domačem okolju v času bivanja posameznika v SC po navadi
bistveno ne spremenijo, temveč pogosto celo dodatno zapletejo (Valenčak,
2019), kar najverjetneje botruje tudi odsotnosti pomoči, ki jo posamezniki v
SC-jih izpostavljajo.
Če pomoč, ki so je bili deležni posamezniki po prehodu iz SC v samostojno
življenje, še podrobneje opredelimo, lahko rečemo, da se ta najpogosteje od-
raža v obliki finančne podpore, nudenju ustreznega prostora za bivanje in
učenje, razbremenilnih pogovorov (v živo ali preko telefona), psihične pod-
pore, prostorazavrtnarjenje ter skupnega druženja narazličnih (družabnih)
dogodkih. Ali tako kot opisujeta R1 – »Sestra mi je kdaj finančno priskočila na
pomoč [...], ko se je preselila na svoje, mi je ponudila prostor za učenje in da
sem se lahko umaknila iz domačega okolja [...] pa psihično podporo.« – in
R5: »Bivša ravnateljica mi je letos odstopila del vrta, ker je vrtnarjenje moja
velika želja, tako da pri njej sadim svoje zelenjavice [...], z eno prostovoljko
se skupaj druživa ob socialnih dogodkih, kot so gledališča in koncerti.«

Podpora, ki bi si jo mladostniki ob prehodu iz SC v samostojno življenje želeli
Potrebe posameznikov po podpori ob prehodu iz SC v samostojno življenje
– kot v podobni raziskavi ugotavlja že Ina Kreft Toman (2017) – se tudi pri na-
ših respondentih razlikujejo. Tako so eni bolj pripravljeni na uspešen odriv,
kar Stein (2008) v svoji tipologiji – ki te posameznike na prehodu v samostoj-
nost razdeli na tri skupine – poimenuje moving on. Ti bi potrebovali le malo
spodbude ali pa še tega ne. Drugi so tisti, ki jih avtor (Stein, 2008) opredeli kot
survivors. Po odhodu iz ustanove so večinoma izkusili nezaposlenost, slabe in
nevarne zaposlitve, imeli težave pri navezovanju osebnih/poslovnih stikov
ipd. Sebe dojemajo kot odrasle in samostojne, vendar so hkrati uporabniki
več storitev pomoči, zaradi česar bi v procesu osamosvajanja potrebovali več
kontinuirane oz. sistematične podpore. Tretji, ki jih Stein (2008) definira kot
struggling – in za katere je oblikovanje ustrezne pomoči največji problem –,

185