Page 186 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Mateja Marovič, Sara Lukić in Nika Ferbežar

pa imajo za sabo najtežje, nepredelane (družinske/druge) travme iz preteklo-
sti,so večkrat menjali namestitev,imeli različnečustvene,vedenjske,učneter
druge težave, prav tako pa pogosto niso uspeli navezati funkcionalnega stika
z družino, s sorodniki, z vzgojitelji in drugimi pomembnimi osebami.
Kar se tiče podpore, ki bi si jo respondenti ob prehodu iz SC v samostojno
življenje želeli, rezultati kažejo, da ob prehodu v večini niso pogrešali ničesar.
Nekateri so se želeli čim prej osamosvojiti, saj so se za ta korak počutili pri-
pravljene, hkrati pa so hrepeneli tudi po želji sprejemanja lastnih odločitev.
Kar štirje namreč navajajo, da so bili na samostojnost ali dobro pripravljeni in
se hkrati zavedali, da »je prišel čas, ko se pač moraš postaviti na noge« (R2),
ali so imeli vso podporo, ki so jo potrebovali (R6), ali »ni blo nobenega takega
konkretnegaizziva,dabibla neka oviraali karkoli« (R3),ali pa so se raje kotna
druge zanašali na svoj instinkt (npr. R4: »[...] me je moj instinkt vedno dobro
vodil, bolje, kot če sem poslušal nasvete drugih«).
Eden (R5) je izrazil potrebo po znanjih iz osnovnih, življenjskih praktičnih
veščin:

Prej kot pomoč bi si bolj želela nekakšno pripravo oziroma podučenje,
kaj sploh pomeni samostojno življenje. Če opišem bolj podrobno, so
to stvari, kot so: kako nakupovati živila in ostalo oziroma kako to po-
četi varčno in premišljeno, potem kako si pripraviti obrok zase ali za
več oseb in ga shrani in pa finančne zadeve, kako odpreti bančni račun,
kako kupiti avto, kako je sestavljena plača, kako se naročiti pri zdrav-
niku, v bistvu sploh to, da potrebujemo osebnega zdravnika, ker po
srednji šoli ostanemo brez. V glavnem veliko stvari, kar navaden otrok
izve in se nauči v tekom življenja v svoji družini, smo oziroma so otroci
iz zavoda prikrajšani.

Gre torej za potrebo po boljši pripravi na samostojno življenje, za znanja
in veščine, za katere velja, da se jih posamezniki praviloma (nevede) priučijo
v svojih primarnih družinah in za katere so mladostniki, nameščeni v izven-
družinskih ustanovah, po navadi prikrajšani (npr.: smotrno nakupovanje živil
in ostalih življenjskih potrebščin, priprava obrokov, upravljanje s finančnimi
zadevami (odpiranje bančnega računa in plačevanje položnic), nakup avto-
mobila, urejanje zdravstvenih storitev ipd.).
Eden izmed respondentov je izrazil še željo po večji razpoložljivost mla-
dinskih stanovanj, kar bi mu omogočilo neodvisnost in mir ter olajšalo pre-
hod v samostojnost, hkrati pa bi se na ta način izognil vračanju v domače,
disfunkcionalno okolje. Na problem tveganih domačih okolij opozarjajo tudi

186