Page 184 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Mateja Marovič, Sara Lukić in Nika Ferbežar

reč lahko sledijo brezdomstvo, kriminalna dejanja in druge težave (Valenčak,
2019), zaradi katerih so ti posamezniki prvotno postali naslovniki SC. »Za-
čarani krog« mladostnikov, ki na ta način (tudi v prihodnje) ostajajo v pri-
mežu sistema pomoči, je ponovno sklenjen, s čimer se posledično oddalju-
jemo tako od temeljnega cilja izvendružinske vzgoje – ponovne ter uspešne
(re)integracije v primarno življenjsko sredino – kot tudi cilja, ki nas vodi pri
socialnopedagoškem delu z vsakim posameznikom v SC – da bi postal sa-
mostojen in polnovreden član družbe, katere del je.

Podpora pri prehodu v samostojno življenje
Podpora, ki so je bili mladostniki ob prehodu iz SC v samostojno življenje deležni
Ob odhodu iz SC so respondenti prejemali podporo različnih posameznikov,
kar jim je pomagalo pri prilagoditvi na samostojno življenje. Vsi navajajo, da
so bili deležni podore s strani vsaj ene ali več oseb. Skoraj vsi (5) tudi poro-
čajo, da so se po pomoč lahko vedno obrnili na svoje vzgojitelje/vzgojiteljice
(R5: »Sem ostala v dobrih stikih z nekdanjo vzgojiteljico. Lahko bi rekla, da je
najbližja temu, kar lahko rečem mami. Na njo se lahko obrnem z vsemi vpra-
šanji in grem po potrebno pomoč.«), eden omeni še ravnateljico. Po dva od
teh navajata, da sta se po pomoč lahko obrnila na sorojence in partnerje, trije
izpostavijo še prijatelje (R5: »Moram priznati, da so ob meni prijatelji [...] in
še veliko dobrih ljudi. Ti so mi pripravljeni zmeraj pomagati.«). Eden izmed
respondentov omeni tudi prostovoljko, ki mu je že v času bivanja v SC nudila
podporo, drugi pa kot pomoč pri prehodu omeni tudi rejnico ter mamo svoje
punce.
Največ podpore so bili respondenti deležni s strani strokovnih delavcev
ustanove (R1: »[...] se lahko vedno zanesem na njih, mi dajejo neko varnost,
da nisem sama v tem.«), iz katere so odhajali. Večina (5) intervjuvancev se
tako (redno ali občasno) srečuje z nekdanjimi vzgojitelji, predvsem tistimi, s
katerimi so tekom bivanja v SC vzpostavili tesnejši odnos. Stiki vključujejo te-
lefonske pogovore in osebna srečanja (formalna in neformalna). Prav tako vsi
ti izpostavijo pomembnost ohranjanja tovrstnih odnosov, kar nakazuje, da so
posamezniki z osebo, s katero so v SC sobivali več let, stkali zaupanja vreden,
varen odnos. Nemalokrat so tako takšne osebe (v kolikor je to sploh mogoče)
nadomestile (oz. vsaj poskušale nadomestiti) vlogo primarne (funkcionalne)
družine (Marovič, 2021). Ima pa vloga vzgojitelja v procesu poodpustnega
spremljanja drugačno dinamiko, saj ni več omejena z institucionalnimi okviri
oz. pravili. Vzgojitelj tako prevzame vlogo mentorja, ki mladostnika usmerja,
da sam odkriva svoja močna in šibka področja, se samostojno odloča ter pre-
vzema odgovornost za posledice svojih odločitev. Glede na individualne po-

184