Page 182 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Mateja Marovič, Sara Lukić in Nika Ferbežar

imela primernega okolja, kjer bi se lahko učila, da bi lahko nadaljevala izobra-
ževanje [...], grem k mami, ampak probam it dostikrat prespat k sestri, ki je iz
Ljubljane in je že na svojem, al pa grem za vikend k fantu. Zaradi tega, da sem
čim manj doma«. Torej je tudi glavnina (2) tistih, ki so se prvotno sicer vrnili
k staršem, večino časa poskušala bivati v študentskem domu, pri sorojencih
ali partnerju. Kot razlog za bivanje v študentskem domu R4 navaja željo po
samostojnosti: »Razlog, zakaj sem se odločil izbrati študentski dom [...], je
bil ta, da sem se hotel sam postaviti na svoje noge in ubrati svojo pot, brez
pomoči drugih in se osamosvojiti.«
Dejstvo, da sta se dva od šestih intervjuvancev odločila za nadaljevanje
šolanja, je zelo vzpodbudno. Prehod na terciarno izobraževanje teh posame-
znikov je po navadi bolj izjema kot pravilo – predvsem, če izhajamo iz značil-
nosti populacije, nameščene v tovrstnih ustanovah, ter vedenja, da se za te
mladostnike z namenom čimprejšnje vključitve v trg dela (pogosto tudi za-
radi nezaupanja v mladostnikovo dokončanje osnovnega ali srednjega šola-
nja) bolj kot vključevanje v daljše izobraževanje promovira zgodnja pridobi-
tev poklicne/nižje kvalifikacije, pri čemer so interesi mladih pogosto spregle-
dani (Groinig in Sting, 2019). Izobrazba je, kot vemo, za mladostnike z izkušnjo
bivanja v SC (še bolj kot za tiste, ki te izkušnje nimajo, op.a.) pomembna od-
skočna deska za iskanje službe, posledično zaposlitve oz. zagotovilo za lastno
preživetje (Arnau-Sabatés in Gilligan, 2015).
Le eden izmed respondentov poroča, da je po zaključenem bivanju pri-
staldoma.Rezultati raziskave,obravnavanevčlanku»Tveganjeobprehoduiz
izvendružinske vzgoje v samostojnost« (Kreft Toman, 2017), prav tako kažejo,
da se je po zaključku bivanja v tovrstnih ustanovah le eden izmed skupno
osmih intervjuvancev vrnil domov. Navedeno pomembno korelira z zgoraj
izpostavljeno neprimernostjo oz. disfunkcionalnostjo družinskega okolja, ki
se najpogosteje izraža v: neugodnem družinskem ozadju (npr. ločitve, bole-
zni, smrt, zanemarjenost, preobremenjenost, nemoč, psihične težave staršev,
različneoblikezasvojenosti,konfliktnostroditeljev/partnerjev,nasilje,spolne
in druge zlorabe ipd.) v povezavi s socialno-ekonomsko-družbeno deprivile-
giranostjo (npr. brezposelnost, nizek socialni status, neprimerni bivalni pro-
stori, nezmožnost nudenja osnovnih življenjskih pogojev/dobrin, neizobra-
ženost/nizka izobraženost) in z odsotnostjo različnih vrst kapitala (Marovič,
2019). Spomniti je treba še, da mladostniki po navadi v SC bivajo več let – ne-
kateri, kot kažejo ugotovitve naše raziskave, skoraj celotno otroštvo –, zaradi
česar se stiska, ki jo ob nenadni izgubi »varnega zavetja« z bližanjem časa od-
hoda doživljajo, veča (Vukomanović, 2019). Zato so ti posamezniki na poti v
lastno samostojnost še posebej ranljivi in negotovi (Vukomanović, 2019).

182