Page 178 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Mateja Marovič, Sara Lukić in Nika Ferbežar

Uvod
Mladostniki, nameščeni v izvendružinskih institucijah oz. strokovnih centrih
(SC),predstavljajopopulacijo,kijenapotivsamostojnostbistvenoranljivejša
kot populacija, ki se osamosvaja pod okriljem staršev. Njihova ranljivost je
posledica neustreznih družinskih razmer in disfunkcionalnega okolja, iz ka-
terega izhajajo in zaradi katerega so tudi postali naslovniki tovrstnih usta-
nov. Čeprav večinoma z nestrpnostjo pričakujejo osamosvajanje oz. tisto, kar
se pogosto razume kot svoboda – da samostojno odločajo o sebi in svojem
življenju, brez nadzora ter skrbi staršev in drugih pomembnih oseb (Radić
Bursać in Jeđud Borić, 2013) –, pa raziskave (Valenčak, 2019; Vukomanović,
2019; Pogorevc Merčnik in Štemberger, 2024) kažejo, da je obdobje odhoda
iz SC za mladostnike nadvse tvegano in da se pri osamosvajanju soočajo z
mnogimi izzivi. Van Breda (2018) poleg tega ugotavlja, da so prve izkušnje
z osamosvajanjem ključne, spremembe v prvih dveh letih pa malo verjet-
ne, zaradi česar sta priprava na odhod iz ustanove in začetno poodpustno
spremljanje še toliko ključnejša. V tem kontekstu se odpirajo pomembna
vprašanja socialne pravičnosti, ki kažejo na posebno ranljivost mladih, ki v
samostojno življenje prehajajo iz institucionalnih okolij (Kelly idr., 2025). Sis-
tematičen pregled literature o prehodu iz institucionalnega varstva (Kääri-
älä in Hiilamo, 2017), ki je bil narejen v okviru nordijskih držav, je pokazal, da
so mladi s tovrstnimi izkušnjami prehoda v samostojno življenje v večji meri
izpostavljenimi določenim tveganjem kot pa njihovi vrstniki brez teh izku-
šenj. Omenjena tveganja predstavljajo: težave s preživljanjem samih sebe,
kriminaliteta, pogostejši izzivi z izobraževanjem, večja verjetnost za težave v
duševnem zdravju, vključno s samomorilnostjo, zlorabe alkohola ter drugih
substanc itn. Podobno ugotavljajo tudi Veronika Paulsen idr. (2023), ki opo-
zarjajo, da so za nekdanje uporabnike socialnovarstvenih storitev (vključno z
izvendružinsko institucionalno oskrbo) v splošnem značilni bolj tvegani živ-
ljenjski poteki. Marsikatera mlada oseba nima neformalnih virov podpore pri
prehodu v samostojnost (tudi kasneje) ter omejenih socialnih veščin, kar ote-
žuje oblikovanje podpornih medosebnih odnosov in ponovno kaže na po-
men formaliziranih oblik podpore (Stubbs idr., 2023).
Izhajajoč iz zgoraj navedenega gre sklepati, da proces prehoda predsta-
vlja zelo pomemben del kontinuiranega nudenja socialnopedagoške ter
vzgojno-izobraževalne pomoči v SC, ki ne predstavlja samo nadgradnje so-
cialnopedagoške obravnave, temveč – predvsem z vidika trajnostnih soci-
alnopedagoških pristopov v luči vseživljenjskega učenja – tudi pomembne
temelje poodpustnega spremljanja oz. uspešnega prehoda v samostojnost.

178