Page 77 - Trženje
P. 77

Psihološki dejavniki  4.3
               Klasično pogojevanje nastopi, kadar dražljaj, ki je izvabil odgovor,
            primerjamo z drugim dražljajem, ki v začetku ni izvabil odgovora. Po
            določenem času ta drugi dražljaj povzroča enak odgovor, ker povezu-
            jemo s prvim dražljajem. Po zadostnem številu ponavljanj se tako ob-
            likuje asociacija. Ta fenomen je prvi preučil ruski znanstvenik Pavlov,
            ki je preučeval primer na živalih. Klasično pogojevanje je najpogostejše
            in najuporabnejše v situacijah z nizko vpletenostjo. Osredotoča se na
            vidne in vonjalne dražljaje, ki sprožajo lakoto, žejo ipd. Ko se ti slogani
            primerjajo s pogojevalnimi dražljaji (npr. blagovne znamke), se lahko
            porabniki naučijo, da začutijo žejo, lakoto ipd., če so kasneje izpostav-
            ljeni sloganom blagovnih znamk. Posamezniku mora biti izdelek naj-
            prej všeč, šele nato ga izbere.
               Instrumentalno pogojevanje nastopi, ko se posameznik nauči ve-
            denja, ki povzroča pozitivne izide, in se izogne tistemu, ki povzroča
            negativne. Posameznik najprej izbira izdelek, nato preizkusi, ali mu
            je izdelek všeč ali ne. Velik del trženjskih aktivnosti je usmerjen v in-
            strumentalno pogojevanje, saj le-to pogosto vključuje dejansko upora-
            bo izdelka. S pomočjo marketinških aktivnosti podjetja porabnikom
            omogočajo začetno uporabo izdelka (npr. na degustacijah v trgovini,
            na sejmih). Instrumentalno pogojevanje se uporablja v pogojih sred-
            nje in visoke vpletenosti. Večina nakupov pri visoki vpletenosti sledi
            zavestnemu vrednotenju višine pričakovane nagrade – zadovoljstvu
            z izdelkom. Izkušnja (pozitivna ali negativna) ima v takšni situaciji
            močan vpliv v podobnih situacijah.
               Kognitivni pristop k učenju poudarja pomembnost notranjih misel-
            nih procesov. Ljudje so reševalci problemov. Aktivno uporabljajo infor-
            macije iz sveta okoli njih, da bi obvladali svoje okolje. Opise vseh treh
            kognitivnih teorij učenja povzemamo po Mumlu (1999, str. 86).
               Mehanično  učenje se pojavlja v situacijah nizke vpletenosti. Izid
            večkratnega ponavljanja preprostega sporočila je lahko, da se nauči-
            mo bistva sporočila. S to vrsto učenja si lahko porabnik oblikuje pre-
            pričanje o značilnostih izdelka, čeprav se ne zaveda izvora informacij.
            Ko se pojavi potreba, bo porabnik mogoče opravil izbiro, ki temelji na
            teh prepričanjih. Učenje po modelu (učenje z opazovanjem) se pojavlja v
            vseh oblikah vpletenosti. Za porabnika ni nujno, da neposredno doživi
            nagrado ali kazen. Namesto tega lahko opazuje izide vedenja drugih in
            ravna kot oni. Z uporabo predstavljanja zmore predvideti izid različnih
            vrst vedenja. Učenje z razumevanjem je najzapletenejša oblika kogni-
            tivnega učenja in se pojavlja v večini situacij, v katerih je vpletenost


                                                            77
   72   73   74   75   76   77   78   79   80   81   82