Page 244 - Trženje
P. 244

12  Strategije trženja
                  •  Če so dobaviteljevi izdelki močno diferencirani in njihova zame-
                    njava porabniku predstavlja visoke stroške, se povečuje njegova
                    pogajalska moč.
                  •  Kadar obstajata možnost vertikalne integracije dobaviteljske sku-
                    pine »naprej« po proizvodni verigi in možnost prevzema porab-
                    nika, s čimer dobavitelj postane hkrati ponudnik in porabnik, je
                    pogajalska moč dobaviteljev velika.

                12.2.6  Ghemawatove dopolnitve Porterjevega modela
                Sodobni pristopi k strateškemu trženju poudarjajo, da mora biti pod-
                jetje boljše od konkurentov, če želi dosegati izjemno uspešnost. Ker
                imajo v sodobni informacijski družbi tudi drugi konkurenti na voljo
                iste informacije, so pomembni trije elementi zagotavljanja konkurenč-
                nosti (Ghemawat, 1986, str. 53):
                  •  Inovacije izdelkov – vlaganje v zavarovanje patentov in inovacij ne
                    ustavi imitatorjev, ki v povprečju naredijo izdelke za dve tretjini
                    cene patentiranega izdelka in obenem porabijo precej manj časa
                    za njegov razvoj ter ponudbo na trgu.
                  •  Razvoj in posodobitve proizvodnih procesov – spremembe v razvo-
                    ju in uvedbi novih procesov je težko zavarovati, saj se kar 60 do
                    90 % znanja prenese h konkurentom preko različnih svetovalcev,
                    ki sodelujejo v procesih uvedbe inkrementalnih izboljšav starih
                    procesov, obenem pa izvedba proizvodnje kasneje zabriše konku-
                    renčno prednost.
                  •  Tržni pristopi – ker je necenovne aktivnosti precej težje posnema-
                    ti, se jim pripisuje več moči za zagotavljanje konkurenčne pred-
                    nosti. Večina konkurentov najpogosteje reagira s prilagoditvijo in
                    spremembo celotnega tržnega pristopa, kar pa zahteva precejšnja
                    vlaganja. Pogosto so aktivnosti zelo intenzivne in ne prinesejo
                    vedno želenega rezultata.

                  Podjetje mora zagotavljati takšne konkurenčne prednosti, ki jih
                druga podjetja težko posnemajo ali pa jih sploh ne morejo ponuditi.
                Takšnim prednostim pravimo ubranljive prednosti (Prašnikar in De-
                beljak, 1998, str. 328). Ghemawat (1986, str. 54–57) jih uvršča v tri
                sklope:

                  •  Velikost ciljnega trga – naložba v velikost je trajna, in čim večje je
                    podjetje, tem manjša je moč konkurentov, pri čemer gre za nas-
                    lednje možne temelje:


                            244
   239   240   241   242   243   244   245   246   247   248   249