Page 168 - Laški smilj

Zala Jenko Pražnikar in Ana Petelin

Na bio loško dostopnost fenolnih spojin vpliva več dejavnikov, od kemij-
sko-fizikalnih lastnosti fenolne spojine in količine fenolne spojine v za-
užitem rastlinskem izvlečku do samega matriksa ter dejavnikov, poveza-
nih z gostiteljem (Velderrain-Rodríguez idr. 2014). Ko je fenolna spojina
enkrat sproščena v lumnu tankega črevesa – kar velja za hidrofilne fenol-
ne kisline, glikozilirane fenolne spojine in lipofilne fenolne spojine –, se
prenese v enterocite preko različnih transportnih mehanizmov in tran-
sporterjev, ki so pomembni tudi za prenos hranil in/ali ksenobiotikov (Li
idr. 2015). V splošnem poznamo pasivno difuzijo, olajšano difuzijo, pa-
racelularni transport preko tesnih stikov pa tudi primarni in sekundarni
aktivni trans port (Anderson 2001).
Majhne fenolne spojine, ki so hidrofobne ali nevtralne, se večinoma pre-
našajo s pasivno difuzijo (Kobayashi idr. 2013), podobno kot maščobe
in vitamini, topni v maščobah (Goncalves idr. 2015). Za arzanol, glavno
protivnetno spojino laškega smilja, je bilo dokazano, da lahko učinkovito
prehaja preko monosloja celične kulture črevesnih celic Caco-2 s pasivno
difuzijo (Rosa idr. 2011). Hidrofobne in nevtralne fenolne spojine lahko v
enterocite prosto prehajajo tudi preko tesnih stikov – pri tem govorimo o
paracelularnem transportu (McClements in Xiao 2012). Določene fenol-
ne spojine z nabojem, a majhno molekulsko maso, kot sta klorogenska
in galna kislina, prav tako izkoriščajo paracelularni transport, a je hitrost
prehoda zaradi naboja molekule bistveno manjša kot v primeru nevtral-
nih ali hidrofobnih fenolnih spojin. Poleg pasivnega transporta in para-
celularnega prenosa poznamo še aktivni transport in olajšano difuzijo.
Fenolne spojine, ki izkoriščajo ta način transporta, se absorbirajo v obliki
glikozidov. V splošnem ločimo tri kategorije glikozidnih polifenolov: (a)
glikozilirane fenolne spojine, (b) aglikone s pozitivnim nabojem in (c)
nevtralne ali hidrofobne aglikone. Glikozilirane fenolne spojine izkoriš-
čajo klasični model za absorpcijo sladkorjev – večinoma vstopajo preko
transporterja GLUT2 (npr. glikoziliran kvercetin) ali transporterja SGLT1
(glikoziliran katehin) (Matsson in Bergström 2015; Martel idr. 2010). Ag-
likoni pa izkoriščajo druge, najrazličnejše transportne proteine (MATE1
(SLC47A1), MCT1 (SLC16A1), OCT1 itd.). Npr., ferulna in hidroksiben-
zojska kislina vstopata preko transporterja SLC16A1 (Estudante idr.
2013), ki je izražen tako v tankem kot v debelem črevesju (Iwanaga idr.
2006).
Je pa treba poudariti, da se večina fenolnih spojin le v majhni meri (5–
10 %) ali sploh ne absorbira v tankem črevesu in posledično doseže debelo

168