Page 213 - Izobraževanje v dobi generativne umetne inteligence
P. 213
Od tradicionalnega pouka do GUI: pregled sprememb v matematiki
premik k odprtejšim, projektnejšim učnim pristopom, ki spodbujajo koncep-
tualno razumevanje in prilagodljivo znanje v nasprotju z omejenim procedu-
ralnim znanjem, razvitim s tradicionalnimi metodami (Boaler, 1998).
Konstruktivistične teorije, ki so se po letu 1960 uveljavile pod vplivom del
Deweyja, Piageta in Vigotskega ter Glasserja in Brunerja, so pomembno vpli-
vale na matematično izobraževanje od 70. let 20. stoletja naprej (Steffe in Ki-
eren, 1994; Simon, 1995). Konstruktivizem označuje teorije znanja in iz njih
izpeljane teorije učenja, ki temeljijo na predpostavki, da je znanje človekov
konstrukt (Plut Pregelj, 2004). V tem obdobju so se razvili posamezni pristopi
konstruktivizma (kognitivni, radikalni, socialni ...), ki imajo različne poglede
na nastajanje znanja, vsi pa se ukvarjajo z vprašanjem, kako voditi učenca do
znanja z razumevanjem, in poudarjajo aktivno vlogo učečih se pri konstruira-
nju znanja (Simon, 1995). Osrednja predpostavka konstruktivistov je bila, da
posameznik konstruira svojo realnost na podlagi zaznav, izkušenj, dejanj in z
razmišljanjem o teh dejanjih (Steffe in Kieren, 1994, Simon, 1995). Pri prehodu
s tradicionalnih metod poučevanja matematike na konstruktivistične meto-
de se poudarja videnje učenja matematike kot smiselne discipline, ki presega
zgolj učenje pravil in postopkov. Učenje se razume kot interaktiven proces, ne
kot pasivno sprejemanje informacij, medtem ko se poučevanje osredotoča
na usmerjanje razvoja znanja, grajenje na že znanem in ne zgolj na posre-
dovanje informacij (Wood idr., 1991; Sumarna in Gunawan, 2022). Ključen je
poudarek na praktičnih, aktivnih učnih dejavnostih ki učencem omogočajo,
da matematične koncepte spoznavajo s pomočjo konkretnih materialov, di-
gitalne tehnologije, življenjskih primerov in odprtih problemov (Eisenmann
idr., 2022). Konstruktivistični pristop poučevanja matematike je na vseh rav-
neh izobraževanja privedel do učenja, ki spodbuja raziskovanje in reševanje
(avtentičnih) problemov ter poudarja sodelovalno učenje (Sumarna in Gu-
nawan, 2022).
Uvedba računalnikov in kalkulatorjev v drugi polovici 20. stoletja je po-
membno vplivala na matematično izobraževanje ter ponudila nove prilož-
nosti pa tudi izzive (Wiest, 2001). Sredi šestdesetih so se začeli pojavljati pro-
gramabilni kalkulatorji, ki so omogočili učinkovitejše izvajanje kompleksnih
izračunov. Kalkulatorji so hitro postali široko dostopni, kar je povzročilo po-
membne spremembe v matematičnem izobraževanju (Waits in Demana,
2000). Zmanjšali so potrebo po dolgotrajnih ročnih izračunih, saj izboljšajo
natančnost in hitrost pri računanju (Roberts, 1980; Shockley idr., 1989), ter
tako omogočili večji poudarek na konceptualnem razumevanju; tako so se
učenci bolj osredotočili na strategije in manj na računanje (Wheatley, 1980).
Vendar so se učitelji pogosto soočali z dilemo, kako uravnotežiti uporabo kal-
213