Page 212 - Izobraževanje v dobi generativne umetne inteligence

Marina Volk in Sanela Hudovernik

teorij, dajejo prednost aktivnemu udejstvovanju učencev pri konstruiranju
znanja. To je v nasprotju s prejšnjimi paradigmami, ki so poudarjale pretežno
učenje matematičnih dejstev na pamet in obvladovanje postopkovnih veščin
(Morgan in Sfard, 2016). Ključno je vključevanje integracije konceptualnega
razumevanja, veščin reševanja problemov in sodelovalnega učenja (Solso,
2009). Razvoj poučevanja matematike je neločljivo povezan s spremembami
v matematičnem diskurzu. Sodobne prakse se vse bolj odmikajo od tradicio-
nalnih, osredotočenih na postopke, in se usmerjajo k razumevanju in uporabi
matematičnega znanja v realnem svetu.
Razvoj didaktike matematike v zadnjih stotih letih odraža spremembe v
pedagoških paradigmah, družbenih potrebah in tehnoloških inovacijah. Raz-
delimo ga lahko v več prepoznavnih obdobij, ki jih zaznamujejo specifični
pristopi, cilji in poudarki v učenju ter poučevanju matematike.
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so bili za matematično izobraževanje značil-
ni tradicionalni pedagoški pristopi, ki so se osredotočali na aritmetiko, geo-
metrijo in algebro (Gispert in Schubring, 2011). Matematika je bila predsta-
vljena kot stroga in abstraktna disciplina, ki jo je treba usvojiti preko pravil in
postopkov, izobraževalne prakse pa so poudarjale učenje na pamet in stroge
pristope z omejenim poudarkom na konceptualnem razumevanju (Crawford
idr., 1994; Roy, 2011). Zaradi tega pristopa so učenci pogosto razvili procedu-
ralno znanje, ki ga ni bilo lahko prenesti v nove situacije (Boaler, 1998).
Po drugi svetovni vojni, zlasti v šestdesetih in sedemdesetih, je prišlo do t. i.
»nove matematike« (angl. New Math), ki je bila posledica potrebe po abstrakt-
nejšem in konceptualnejšem poučevanju kot odzivu na zaskrbljenost, da
ameriško izobraževanje po sputniški krizi zaostaja za sovjetskim napredkom
(Kilpatrick, 2015). Kurikularna reforma je bila posebej izrazita v zahodnih drža-
vah Evrope, kjer so sodobne koncepte, kot so množice, logika in abstraktna
algebra, uvajali že v osnovnošolske kurikulume. Njen cilj je bil nadomestiti
učenje na pamet s poudarkom na aksiomatičnem (množično-teoretičnem)
konceptualiziranju (angl. axiomatic (set-theoretical) conceptualization) (Peck,
2014). Zagovorniki gibanja nove matematike so se zavzemali za prikazovanje
matematike kot sistema abstraktnih struktur, kritiki pa so trdili, da je matema-
tika predvsem orodje za razumevanje naravnega sveta (Phillips, 2014). Kljub
začetni prepoznavnosti je bilo gibanje za novo matematiko kratkotrajno, saj
je naletelo na nasprotovanje staršev, učiteljev in nekaterih matematikov (Kil-
patrick, 2015; Phillips, 2014).
V drugi polovici 20. stoletja so se zgodile pomembne reforme poučevanja
matematike, ki so jih spodbujale spreminjajoče se družbene vrednote in epis-
temološka pojmovanja matematike (Gispert in Schubring, 2011). Opazen je bil

212